Psihološki besednjak (18)

Piše: Veronika Lokar Fotografije: Immagine di Freepik

NAJ ŽIVIJO PRAVLJICE!

Da lahko kljubujemo težavam in zahtevnejšim preizkušnjam, ki nas spremljajo v življenju, moramo imeti neko notranjo rezervo, kjer se emocije, domišljija in intelektualne sposobnosti dopolnjujejo in medsebojno bogatijo.

V kulturah vseh časov predstavlja pravljica ravno to duševno hrano notranjega sveta, ki ima posebno pri otroku, v določeni meri pa tudi pri odraslem, blagodejni vpliv na mentalno uravnovešeno življenje. Tako kot sanje imajo tudi pravljice funkcijo, da nam pomagajo obdržati tisto iluzorično dimenzijo, h kateri se lahko zatečemo, ko nas vsakdanjost s svojimi ritmi in zahtevami bremeni in preganja.

Za psihoanalizo je pravljica, pripoved povezana s psihološkimi koreninami človeka, je nekakšno zrcalo psiholoških premikov notranjega sveta. Pravljične teme izvirajo torej iz naših globin, so vezane na naša zgodnja leta, črpajo iz ostankov otroških muk, strasti, tegob, nagonov in želja.

Kot v sanjah je svet pravljic ravno tako prostorsko in časovno neomejen (anticipira prihodnost, preskakuje stoletja) in se ne sklicuje na fizične ter biološke zakone (postane neviden, prodira v kovine; letijo ljudje, konji, preproge). Nastopajoči liki so predstavljeni črno-belo, prevladujejo močna protislovja, dejanja se vršijo po zelo preprostih navodilih in so predvsem omejena na izvrševanje ukazov.

Tipičen vzorec pravljice predvideva bolj ali manj mladega junaka, ki ima določen položaj v družini (prvorojenec, najmlajši), s katerim se lahko bralec ali poslušalec istoveti. Protagonist je na začetku v stanju zapuščenosti ali osamljenosti, nato začne doživljati vrsto nezgod in nevšečnosti, ker ga v to vodi usoda, kak preganjalec ali lastna radovednost, na koncu pa premaga vse ovire in se dokoplje do uspeha in ugleda.

Odvijanje zgodbe ponazarja v psihoanalitičnem vidiku duševni razvoj določene življenske dobe. Začne se z ločitvijo oz. odhodom od doma, nadaljuje s pogumnim spopadanjem z življenjskimi težavami in izzivi ter zaključi z notranjo zmago oz. zadovoljivejšim in stabilnejšim notranjim ravnovesjem.

Med potekom junak odkriva v sebi doslej nepoznane značilnosti in sposobnosti, ki jih bo uporabil pri premagovanju težav. Pomagajo mu tudi magični pomočniki, kot so živali, vile, čarodeji, palčki, angelske podobe, ki nastopijo samo v pozitivni vlogi, saj niso nikoli ambivalentni.

Junakov antagonist pooseblja prikazni zgodnjega otroštva, ki so nastale iz projekcij otrokove destruktivnosti in resničnih frustracij, ki jih je takrat doživel. To je lahko hudobna mama, ki jo utelešata škodoželjna mačeha ali čarovnica pri Sneguljčici, ali zlobni in ljubosumni polsestri pri Pepelki ter demoni, požrešne pošasti, kot sta volk in zmaj. Večkrat je prisoten še črni mož, prispodoba tujca, nasilnega očeta in domnevnega posiljevalca. Gozdna hišica predstavlja prvo hišo vsakogar oz. materino telo, sveto in skrivnostno in vir vseh dobrot – pomislimo na hiško iz kolačev pri Janku in Metki. Gozd, njegovi strahovi in pošasti pa ponazarjajo neobvladljive sile primarnih nagonov.

Pravljice povedo z besedo in dejanji to, kar se dogaja v otrokovih mislih, in mu vlivajo upanje v prihodnost. Ustrezajo otrokovi potrebi, da se razbremeni občutkov utesnjenosti in zmedenosti, ki jih srečuje, ko prehaja iz ene faze odraščanja v drugo (strah pred rastjo, tesnoba pri ločevanju od staršev in agresivnost do njih, ljubosumnost do bratov do staršev, spolna radovednost). Vsebuje vprašanja, ki imajo opravka z njegovo identiteto in njegovim obstojem: Kdo sem? Kam grem? Kaj bo z mano? Sta mati in oče res vedno dobra? Bom lahko zrasel?

V pravljici dobiva otrok smernice, po katerih lahko ureja svoja čustva, svoje notranje orodje, tako da uporablja fantazijo in se sam odloči, kako bo prenesel nase to, kar se v zgodbi dogaja.

Identifikacija s protagonistom omogoča otroku, da doživlja svoje strasti, želje in notranje drame bolj sproščeno in umirjeno, z manjšim občutkom krivde, kot pa če bi te ostale vezane na njegove resnične starše in brate. V pravljici najde otrok tudi trenutno zadoščenje za hudobna in agresivna čustva, ki so v njem tako in tako vedno prisotna.

Pravljica poleg tega podpira otroka pri morebitni izkušnji žalovanja zaradi smrti svojih dragih. Daje mu možnost, da se iz pasivnega položaja, kjer se počuti majhnega in nebogljenega, lahko izvleče z aktivno držo, posrečeno idejo, dejanjem. Tesnobo brez imena lahko spremeni v strah pred nekom, saj je bolje občutiti strah pred neko konkretno podobo (npr. čarovnico), kot pa se predati neoprijemljivi in nerazumljivi utesnjenosti. Nazadnje pravljica deluje tudi pomirjevalno, ko spremlja in pripravlja otroka k spanju.

Vsak starš lahko svojemu otroku pokloni veliko darilo, če se kdaj pa kdaj od vsega ostalega odtuji, ga stisne k sebi in začne ubrano pripovedovati Nekoč je v daljni deželi živel … .

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

Preberi tudi

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme