Psihološki besednjak (16)

Piše: Veronika Lokar

NAJSTNIŠKO NASILJE 

V preteklem zapisu sem obravnavala nelagodje mladih, ki je v zadnjih letih pomembno naraslo (30 % več kot pred pandemijo), in ugotavljala, da je ta pojav le delna posledica preteklih koronavirusnih omejevalnih ukrepov, ki so neprimerno osiromašili medosebne fizične stike in družabnost. Z njimi je namreč stiska mladostnikov, ki je bila nedvomno prisotna že veliko prej, naknadno postala samo še bolj neznosna.

Kakorkoli že, današnja skrb vzbujajoča slika je sprožila alarm na socialnem področju zaradi resnosti, zgodnosti porajanja in raznolikosti psihičnih motenj. Veliko družin je poiskalo pomoč v javnem zdravstvu, ki pa na visoko povpraševanje odgovarja le z velikim naporom in dolgimi čakalnimi dobami (zaradi krčenja ekonomskih sredstev in pomanjkanja zdravstvenega osebja).

Kot rečeno, spadajo začasne krize in zastoji pri odraščanju v normalni potek mladostniškega razvoja, če pa taka stanja trajajo več mesecev in se obenem prekine tudi vsakdanja rutina, postane situacija skrb vzbujajoča in je dobro poskrbeti za pomoč. Čustvena napetost mladostnika je v tem primeru prevelika in zavzame glavnino njegovega doživljanja ter ustvarja brezizhodnost. Če se tako globoko nelagodje ne more verbalno izraziti, se pojavi v obliki dejanj in nasilnega obnašanja proti sebi ali drugemu. O tem pričajo razni hudi dogodki, ki smo jih lahko zasledili v zadnjih časih, na primer ko mladostniki posegajo po lastnem življenju ali ko v napadu besa fizično poškodujejo starše ali pa ko se dijak, o tem smo zvedeli pred kakim mesecem, spravi z nožem nad profesorico.

Taki pretresljivi dogodki navadno ne nastanejo kot strela z jasnega, temveč predstavljajo epilog dalj časa trajajočega slabega počutja, katerega opozorilne signale je mogoče razbrati mnogo prej. Ko se najstnik na primer zapira vase, prekine dejavnost, ki jo je vedno rad izvajal, postaja čudaški in napet ali podvržen psihičnemu nihanju, ko slabo spi in odklanja hrano, ko reagira pretirano agresivno pred kakim pravilom ali frustracijo, razbija stvari ali sam sebe poškoduje.

Vsako nasilno dejanje ima seveda svojo specifiko in svoje vzroke, povzročitelj nasilja nosi s sabo svojo zgodbo, notranje in zunanje izkustvo ter določene medosebne odnose; zato ne smemo nikoli posploševati vzrokov. Lahko pa dojemamo katerokoli nasilje kot izbruh nevzdržne notranje stiske, ki je oseba ne more pomiriti in obvladati niti umisliti ter posledično ubesediti. Ta stiska ima opravka z občutkom praznine, pomanjkanjem smisla ali obupa, skratka s skrajnimi občutki, ki pa niso vedno zavestni in razberljivi.

Ko naletimo na novico, da so najstniki trpinčili nebogljeno žival, posebno če ta vzbuja nežnost in potrebo po negi, ko verbalno in fizično obračunavajo s starejšimi neokretnimi osebami, hendikepiranimi, begunci, brezdomci, nas najbolj zadeneta neempatičnost in pomanjkanje identifikacije z žrtvijo. Pred kakim mesecem sta dva šestnajstletnika ubila nekega klošarja, klošar pa je prava prispodoba ranljivosti, osamljenosti in krhkosti. Zato si lahko predstavljamo, da sta fanta s tem krutim dejanjem napadla tisti nebogljeni in ranljivi del, ki ga v sebi ne sprejmeta in ga zaničujeta, saj čutita, da nima pravice do obstoja in ga je zato treba uničiti.

Na žalost so v določenih mladostniških subkulturah poveličevane moč, nadvlada in uničevalnost, nesprejemljive pa nežnost, krhkost in šibkost. Navadno imajo taki najstniki hude čustvene vrzeli, niso bili deležni razumevanja in zaupanja od najbližjih, svoje potrebe so morali zelo zgodaj potlačiti ter delovati po principu psevdoneodvisnosti in samozadostnosti. Podobe avtoritarno oddaljenih in brezčutnih staršev, ki ponižujejo otroka in se posmehujejo njegovi potrebi po navezanosti in ljubezni ali, obratno, ki uporabljajo otroka za realizacijo lastnih neuslišanih potreb in ambicij, so psihološki vzorci, ki jih otrok ponotranji in se po njih posledično obnaša. Če je bil otrok podvržen ali je prisostvoval nasilju v družini, nosi posledice: od tega, da v sebi potlači spontanost in življenjsko radost, do tega, in to je mnogo huje, da se identificira z napadalcem ter postane agresiven do šibkejših in njemu podložnih oseb in živali. 

Podobna okrutna dejanja najstniki navadno objavljajo na družbenih omrežjih in seveda si na tak način, ob številnih ogledih in všečkih, krepijo občutek moči in slo po vsemogočnosti; predvsem pa, in to je glavni adut, si pridobijo vidljivost.

Če namreč nisi viden, v današnji družbi ne obstajaš in družbena omrežja seveda še podžigajo to pravilo: kdor pove/naredi bolj neverjetno (neumno, nasilno, kruto) misel/dejanje ter zagovarja elementarne in enostavne rešitve problemov, je bolj popularen. Kdor pa s potrpežljivostjo in iz ozadja povezuje sogovorce ter išče rešitve prek dialoga, ni zanimiv in ni deležen razumevanja. To je dejstvo. Morda pa bi se morali odrasli vendarle o tem zamisliti in v želji, da pokažemo mladim alternativno in bolj človeško možnost sporazumevanja, delovati pristneje in v spoštovanju drugega.

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme