Psihološki besednjak (15)

Piše: Veronika Lokar

ŠOLA

V prejšnjih prispevkih sem pisala o tem, da imajo danes starši težave pri komunikaciji s svojimi otroki, še posebno z mladostniki, saj se težko poistovetijo z njimi. Če bi res želeli razumeti, kako se počutijo, bi morali preoblikovati vzgojni prijem, saj je pristop, ki se sklicuje na model lastnih staršev, neaktualen in za naše čase nesmiseln. Starševska skrb za otroke oziroma mladostnike bi se morala začeti pri tem, da jim prisluhnejo.

Tako kot starši so včasih tudi šolniki precej zbegani in nemočni v odnosu z mladostniki. Zdi se mi tudi, da so nekoliko negotovi pri postavljanju ciljev svojega vzgojnega poslanstva. Mogoče bi bilo vendarle dobro, da se začnemo vsi spraševati, kakšno naj bo dandanes to poslanstvo, kaj naj ponuja šolska ustanova dijaku, zato da pridobi tisto edinstveno intelektualno in čustveno izkušnjo, ki ga bo opremila za nadaljnje življenje.

Vtis imam, da se nekateri učitelji in profesorji premalo zavedajo pomembne naloge, ki jo vsakodnevno opravljajo, in da včasih podlegajo rutinskemu ravnodušnemu razpoloženju, ki ustvarja nelagodje bodisi v dijakih bodisi v njih samih. Domnevam, da je mogoče za šolnike nezadovoljivi odnos do svojega poklica povezan tudi z nerazumevanjem dijakov in na splošno s težavami v odnosu z njimi kot tudi z napetimi odnosi s kolegi. Podobno počutje pa lahko sproži občutke zbeganosti in utrujenosti, ki velikokrat vodijo do izčrpanosti, v skrajnih primerih do različnih oblik anksioznih in depresivnih stanj. K takemu vzdušju botruje seveda tudi nizek družbeni ugled, ki ga na žalost šola v javnosti ima, ter nenazadnje podplačanost šolnikov.

Vseeno pa se mi zdi, da je ta zmes nemoči in izčrpanosti neposredno prav tako povezana s sodobno čustveno krhkostjo profesorjev, pa tudi sicer odraslih pri soočanju z mladimi. Takšno stanje seveda otežuje vzpostavljanje dobrih stikov z dijaki in razumevanje njihovega slabega počutja.

Kajti, če je nekoč dijak zahajal v šolo v glavnem zato, da bi se izobraževal in usvajal znanje, prihaja danes v šolo s svojo celotno osebnostjo, vključno s krizami in duševnimi stiskami. Dijak sedaj postavlja v večji meri v ospredje svojo individualnost in potrebo, da ga profesor opazi in upošteva; od njega ne pričakuje, da mu nudi zgolj informacije (te z lahkoto dobi v prikupni obliki na medmrežju), ampak išče v njem predvsem iskren vitalni stik.

Vloga učitelja oz. profesorja je zato danes toliko bolj pomembna in kompleksna, ker predstavlja za dijaka globoko afektivno investicijo, ki lahko določa, kako se bo odvijal njegov proces usvajanja in celo njegov pristop do sveta. Dijak naj bi od šolnika pričakoval razpoložljivost in stabilnost, zato da ga uporabi kot normalizatorja svojih burnih čustev, nekakega kapetana, ki s svojo strokovnostjo poveljuje ladji na razburkanem morju. Njegova mirna in kontinuirana prisotnost pomaga dijaku, da najde rdečo nit in odkriva svoja zanimanja.

Učitelj ali profesor naj stopi zato v odnos z dijakom in naj mu posveti vsaj nekaj pozornosti, včasih je dovolj samo dobrohoten pogled ali spodbudna beseda; prisoten naj bo v razredu s telesom, svojim razmišljanjem, čustvovanjem in življenjsko širino. Z ljubeznijo in navdušenjem naj mu približuje učno snov in naj si želi, da vsak dijak nekaj usvoji (vsak se namreč drugače odziva na isto vsebino). Če bo šolniku uspelo, se bo proces učenja sprožil in razvijal, sam pa si bo pridobil dijakovo naklonjenost in dolgotrajno hvaležnost.

Konstruktiven odnos med dijakom in profesorjem, ki temelji na zaupanju in spoštovanju, dovoljuje, da se v slog poučevanja vnesejo nekatere pomembne novosti, kot je na primer delo po skupinah (za razliko od frontalnega pouka), ki dijaka ovrednoti pri poslušanju in spoštovanju drugih stališč ter spodbuja njegovo sposobnost razlaganja in argumentiranja snovi. Tak pristop ustvarja kolaborativno vzdušje ter občutek pripadnosti razredni skupnosti. Podobni didaktični prijemi so še posebno dragoceni, saj gradijo občutek odgovornosti in solidarnosti ter skrb za skupno dobro, to sta vrednoti, ki ju danes pogrešamo, saj predstavljata protiutež pretiranemu individualizmu in človeški brezbrižnosti.

Vsakdo izmed nas bi se moral zamisliti nad tem, da je šola duhovni steber vsake družbe in države, kot vztrajno razlaga pisateljica Dacia Maraini, ki se za šolo zelo zavzema, in da ima šola ravno danes edinstveno vlogo, saj je poleg družine drugo gotovo zaledje v življenju mladostnika, pogojuje njegovo samopodobo in življenjske izbire.

Starši, šolniki, vzgojitelji in vsi državljani, ki imajo radi mlade in želijo graditi skupno dobro za prihodnost, bi se morali vzajemno podpirati ter med seboj sodelovati. Tako bi pomagali mladostnikom, da bi pod sabo občutili solidno rešilno mrežo, ki bi jih primerno zaščitila pred padci in težavami na poti odraščanja.

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme