Psihološki besednjak (14)

Piše: Veronika Lokar

NEUSPEH

V prejšnjih zapisih sem obravnavala stisko mladostnikov in njihovo potrebo po ubesedenju čustev ter o tem, kako naj bi jim odrasli s svojo razpoložljivostjo izkazali bližino in podporo. Nadalje sem sklepala, kako je ta preprosti recept za odrasle težko izvedljiv, saj se ne počutijo dovolj trdni, da bi upoštevali tudi otrokova neprijetna čustva, kot sta nemoč in popuščanje, ter njegove neuspehe. Pravo dojemanje oz. usvajanje znanja pa predvideva ravno spopadanje z neuspehi in napakami, kajti samo prek obravnavanja teh izkušenj se učenje zares ponotranji in proces odraščanja naprej razvija.

Zato bi moral biti eden izmed glavnih ciljev vzgoje usposabljanje bodočega odraslega, da na konstruktiven način sprejema neuspehe. Na žalost pa se to, tako v družini kot v šoli, premalokrat dogaja. Pozornost odraslih je navadno usmerjena k vrednotenju in spodbujanju uspehov in dosežkov, v javnosti se veliko govori o nadarjenih otrocih, priročniki za osebnostno rast spodbujajo k pozitivni energiji in nas nagovarjajo, kako naj podpiramo predvsem talentirane mlade. Tako pretiravamo v tej smeri, da če pokaže otrok veselje in spretnost pri neki spontani dejavnosti – pri risanju, petju, plezanju ali igranju z žogo – to nemudoma interpretiramo kot nadpovprečno sposobnost in ga takoj vpišemo na specializirani tečaj. Na ta način pa žal zaobrnemo smisel tiste dejavnosti, ker zamorimo njegov sproščeni navdih, ki priča o radovednosti in želji po raziskovanju.

Kako pa naj se otrok in mladostnik spopadata z neuspehi, če se obravnavi te tematike odrasli radi izogibamo? Kdo naj torej z najstniki razmišlja o napakah, spodrsljajih, nepopolnostih in jih privaja na sprejemanje lastnih nezmožnosti? Kdo naj jim stoji ob strani, ko se počutijo nevredni in nezaželeni ter jih je sram, ker jih je prijatelj zapustil ali niso bili sprejeti v vrstniško družbo?

Starši se otrokovega neuspeha prestrašijo, ne zmorejo vzdržati stiske, ki jo doživijo pred njegovo žalostjo. Počutijo se krive in se nenehno sprašujejo, kje in kaj so zgrešili. Sinovega oziroma hčerinega neprikladnega obnašanja ne razumejo in iščejo za to vsemogoče odgovore. Pri iskanju vzrokov otrokovih težav pa izhajajo praviloma iz sebe: vse so jim nudili, se zanje žrtvovali, obnašali so se po najboljših močeh, celo bolje, kot so to počeli z njimi njihovi starši … In torej, kaj jim manjka? Kaj bi radi?

Starši bi se morali bolj zavedati, da vsega res niso sami krivi. Pozabljajo, da je današnji svet čisto drugačen od minulega in da so danes vplivi na otrokovo odraščanje vsakovrstni in zaobjemajo vse ravni: spremenili so se družbeni in kulturni vzorniki, dotok informacij je večji in hitrejši, vse življenjske ravni preveva stanje nedoločenosti, virtualen svet se prepleta z realnim, tako da se brišejo meje itn.

Če želimo razumeti, kaj se zares dogaja z mladostnikom, ostaja edini način ta, da začnemo pri njem in mu resno prisluhnemo. V obratnem primeru, kot sem o tem že napisala, bo mladostnik obdržal zase svoje skrbi in skušal ne obremenjevati odraslega; s tem pa bo potisnil v zakulisje svojo pravo naravo.

Iznajdljivi in temperamentni italijanski stripovski avtor Zerocalcare je prek notranjega dialoga ene svojih junakinj občutljivo prikazal, kako postane najstnici(-ku) toplo pri srcu, ko občuti bližino drugega in se ji posledično ponovno rodi upanje: “… in v njej najdeš tisto naklonjenost, ko nisi pričakovala več ničesar; kot takrat, ko ti nekdo končno ponudi malo kisika, potem ko si bila toliko časa pod vodo.” Kot rečeno, še tako navidezno banalna, a resnična gesta bližine lahko razkrije biser v školjki. 

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme