Psihološki besednjak (12)
KRHKOST
V zadnjih letih se mladostniki in tudi mladi odrasli soočajo z vedno resnejšimi oblikami nelagodja, ki jih je obdobje kovidne pandemije z raznovrstnimi omejitvami še nekoliko povečalo. Stisko lahko izražajo z anksioznimi stanji, zapuščanjem šole in socialnim umikom, samopoškodbenimi vedenji, kot so napadi na telo in motnje v prehrani, napadalnimi izbruhi ter samomorom. V glavnem ima duševna stiska opravka z občutki izgubljenosti, neprimernosti in sramu ob soočanju z odraščajočim telesom in razvojem osebnosti. Medtem ko je bilo v preteklosti za mladostnika značilno izzivanje in iskanje konflikta z odraslim, zato da bi se od njega razlikoval, se danes proces odraščanja razvija v nekoliko drugačni luči.
Živimo v zapleteni družbi, kjer kraljuje internet; spremembe in informacije so hitre in težko obvladljive, potrošniška in narcistična kultura nas spremlja na vsakem koraku. V tej površni dvodimenzionalni stvarnosti je najpomembnejše to, kar od sebe pokažemo, ne pa pristnost in bistvo, ki nas determinirata. Želimo si biti lepi, močni, prijetni, priljubljeni, brezskrbni, po možnosti uspešni. Izogibamo se nejevolji, žalosti, bolečini, ranljivosti, jezi, bodisi ko jih zaznavamo v sebi ali v drugih. Zaradi epohalnih sprememb nam misel na prihodnost vzbuja negotovost, pri tem pa se počutimo nemočne in utesnjene.
Takemu eksistencialnemu vzdušju so izpostavljeni tako odrasli kot tudi mladostniki in vsi se skušajo v sodobnem svetu najbolje znajti in se prilagoditi. Kako naj se potem izvaja starševska vloga v tem zahtevnem času? Kako naj pomagamo najstniku, da odraste in najde svojo pot?
Vtis imam, da se današnji starši na splošno dosti pogovarjajo s svojimi otroki, nisem pa prepričana, da želijo zares slišati in razumeti, kaj mislijo, kako se počutijo, kaj bi radi počeli. Nagovarjajo jih predvsem z nekimi splošnimi vzgojnimi napotki, odločajo se zanje po ustaljenih vzorcih, ki pa imajo malo opravka z resničnim upoštevanjem otrokove individualnosti. Izhajajoč iz lastnih pričakovanj in iz nekega prilagajanja družbenemu trendu, jih starši vpisujejo v raznovrstne tečaje in dejavnosti, po njihovem mnenju nadvse pomembne in potrebne za utrjevanje samozavesti, socializacijo in zdravje, ne da bi se spraševali, kaj otroka resnično zanima in veseli. Pri tem pa izgubljajo stik z njim; vsak otrok je namreč oseba zase, to pomeni, da bi ga bilo dobro obravnavati v svoji edinstveni luči. Ravno tako bi moral vsak starš delovati edinstveno, to je v skladu s posameznim otrokom.
Otroci vsekakor dobro zaznavajo, kako delujejo odrasli: pozorno jih opazujejo in odkrivajo njihove omejitve, ranljivosti in krhkosti, čutijo, kako so izpostavljeni kompleksnemu življenjskemu ritmu in kako ga skušajo obvladati, tudi ko jim to spodleteva.
Zdi se mi, da se mlade generacije trudijo, da bi ugodile pričakovanjem staršev, in jih skušajo pomiriti, zato da jih ne bi preveč prizadele in razžalostile. S tem pa obdržijo zase svoja globlja doživljanja ter temnejše misli; kot posledica so kasneje v adolescenci, ko se začnejo ubadati z vprašanji o identiteti (Kdo sem jaz?, Kaj čutim?, Kako zgledam?, Kaj zmorem in kaj ne?) zmedeni in izpraznjeni. Na šibkih temeljih je namreč težavneje graditi!
Pogovor z mladostnikom ostaja nesmiseln, če ga pri tem ne spremlja avtentična želja po spoznavanju, saj neiskrenost takoj začuti. Nas odrasle verjetno skrbi in utesnjuje njegova stiska: obup pred neuspehom, občutki sramu ob spreminjanju telesa, nesprejemanje prijateljev, poniževanje v šoli, strah pred življenjem. Lažje pripisujemo krivdo zunanjim vzrokom kot na primer družbenemu omrežju, vplivnežem, youtuberjem in videoigram, neprimernemu prijatelju ali šolskemu sistemu, ki ne vidi njegovega potenciala.
Mladostnik ima res veliko potrebo, da o sebi spregovori, da starši, šolniki in vzgojitelji enostavno ostanejo tiho z njim in ga brez komentarjev poslušajo. To bi mu pomagalo, da bi se odprl in se prepričal, da ni sam, saj obstajajo odrasli, ki mu znajo diskretno stati ob strani, ne da bi se tega bali. Tako bi tudi spoznali, kako je mladostnik notranje bogat in kakšne so njegove sanje.
Veronika Lokar,
psihologinja in psihoterapevtka
verlokar@gmail.com