Psihološki besednjak (11)

Piše: Veronika Lokar

ČUDENJE

Ko mali otrok začenja odkrivati svet, postane pozoren in dosleden opazovalec; svoj pogled z zanimanjem uperja v vse to, kar ga obkroža in se pojavlja okoli njega, naj bodo to ljudje, živali ali pa naravni in fizični pojavi. Verjetno imamo vsi v mislih, kako komaj leto star otročiček sledi hrošču, ki si utira pot v travi, ali ko pobere kamenček in ga skrbno tišči v svoji pesti, ali ko zamišljeno opazuje pretakanje vode iz ene posodice v drugo.

Nova odkritja vzbujajo v njem radovednost in veselje, a obenem tudi nemir in razburjenje. Nekako tako kot takrat, ko ga prevzame gledališka predstava ali poslušanje pravljice. Navadno deli ta doživetja s svojimi starši, ki se, prek identifikacije z njim, ravno tako prepustijo čudenju in se posledično veselijo njegovih novih spoznanj.

Podobni občutki se v otroku porajajo tudi ob zaznavanju zvokov in jezikovnih dražljajev okolja: kako se te neznane besede povezujejo v melodičnem zaporedju in postanejo žive v svoji sporočilnosti! Ko se počuti bolj suverenega in je potopljen v jezikovni kopeli, se še sam začne preizkušati v tvorjenju besed in kratkih povedi. Iz dneva v dan se veča njegova želja po komunikaciji, pojavljajo se čisto osebni in ustvarjalni izrazi, ki pričajo o njegovi kreativnosti, ko odrasli navadno obstrmijo od začudenja in veselja. Začne se obdobje spraševanja “Zakaj?”, ko malček izraža svojo neizčrpno vedoželjnost in obenem željo po stiku s človeškim okoljem.

Prepričana sem, da se starši zelo radi spominjajo časov, ko se je njihov otrok začel obračati navzven in so ga tudi najbolj banalne in vsakdanje stvari pritegovale; sprašujem pa se, ali jim je tudi v kasnejšem obdobju uspelo ohraniti to bogato, navidezno naivno sposobnost čudenja.

Vtis imam, da se v naglici vsakdanjosti le-ta zlahka izgublja. Število informacij v sodobnem tehnološkem svetu je namreč preveliko, tako da se v nas sproži neka psihološka prenasičenost in posledični odpor do spoznavanja in poglabljanja. Velikokrat nas obveznosti in potreba po učinkovitosti do take mere obremenjujejo, da si ne privoščimo časa za resnično opazovanje in poslušanje; s tem izgubimo smisel za odkrivanje neznanega, za soočanje s tujostjo.

Čudenje nas namreč lahko povezuje z drugimi, ker ustvarja radovednost in medsebojno željo po odkrivanju in spoznavanju; pomanjkanje le-tega pa nas prisili v zapiranje in duševno osiromašenje. Ko nam neznana oseba s svojo drugačno zgodbo, kulturo in življenjskim ozadjem ne vzbuja več zanimanja, ampak predvsem negotovost in strah, smo prikrajšani za širjenje obzorja in upanje v prihodnost, ker prevladuje občutek osamljenosti. Verjetno se pred neznancem počutimo ogrožene, ker nas ta spominja na tisti tuji in skrivnostni del, ki ga nosimo v sebi in ki nas utesnjuje ter se mu zato želimo izogniti.

Čudenje je seveda tudi vir ustvarjalnosti, saj prek njega pridemo v stik z novimi možnostmi in pogledi. Vsi umetniki črpajo navdih iz te človeške sposobnosti in jo uporabljajo pri svojih kreativnih vzgibih. Ravno tako se tudi znanstveniki navdušujejo in puščajo presenetiti, ko se jim odpirajo nova raziskovalna področja.

Kako naj torej prezremo dragoceno sposobnost, ki smo jo vendarle vsi deležni in izhaja iz otroške vedoželjnosti, iz človeškega najpristnejšega bistva in je obenem vezana na dragocene spomine, ko smo kot starši z otroki na novo odkrivali svet?

Mogoče pa se moramo kaotičnemu življenju in pretirani težnji po doseganju vedno novih ciljev vendarle upreti in si dobiti čas tudi za čudenje.

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

Preberi tudi

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme