Psihološki besednjak (10)

Piše: Veronika Lokar

TRANSGENERACIJSKI PRENOS

S tem izrazom označujemo prenos tistih izkušenj, ki jih preteklim generacijam ni uspelo duševno predelati, na naslednje generacije. Gre za nezavedno posredovanje mentalno obremenjujočih vsebin, ki imajo opravka z družinskimi miti in skrivnostmi, travmami in fantazijami.

Otrokovo rojstvo spodbuja očeta in mamo, da se s prevzemom starševske vloge spominjata izkušenj in razpoloženj iz lastnega otroštva v odnosu do svojih staršev. Pri tem notranjem delovanju se starša istovetita bodisi z otrokom, ki ga nosita v sebi, bodisi s svojimi starši; sočasno sta sin ali hči pretekle generacije ter mama ali oče sedanje. Na tem novem življenjskem potovanju nosita s seboj psihološko dediščino lastnih staršev (naravnanost, nazore, vrednote, kulturo in prepričanja) in osebne izkušnje, ki sta si jih nabirala čez leta; te prtljage se sedaj poslužujeta in prek starševske funkcije prenašata na mlajšo generacijo.

Tako osnovana družinska pripoved ima torej svojo specifično naravo in se dosledno prenaša iz enega roda v drugega; družinski člani pa imajo obenem možnost, da se od te pripovedi razlikujejo. Kjer se elementi iz družinske pripovedi in inovativni elementi posameznika harmonično spajajo, nastajajo vitalne družinske zgodbe, zazrte v prihodnost. Takrat govorimo o intergeneracijskem prenosu.

Včasih pa se zgodi, da se pri tem prenosu nekaj zaplete, da pretekla generacija nekaterih temeljnih izkušenj, kot so smrt, skrivnosti, občutki krivde, nepredelana žalovanja in nerazrešene travme, ne zmore upodobiti in ubesediti ter jih nevede prenaša na svoje potomce. Take psihične vsebine se ne vključijo v mentalno delovanje le-teh in ga kot temna, nepredstavljiva gmota celo ovirajo.

Če na primer žensko, ki pričakuje otroka, pred ali med nosečnostjo prizadene smrt ljubljene osebe in se zato počuti duševno zelo obremenjena, obstaja možnost, da se tovrstna materina “neprebavljena” žalost usidra v otroka, zlasti če je ta travmatični dogodek v družini ovit v skrivnost.

Zanimive psihoanalitične študije so dognale, kakšne so možne psihološke posledice na otrocih, katerih starši so preživeli grozoto holokavsta ali podobne travmatične dogodke. Pogosto so se ti starši skušali pred tragično izkušnjo zaščititi z zanikanjem, molkom in begom pred spomini in čustvi. Vzpostavljanje takih mentalnih obramb pa ne preprečuje, da se zelo primitivna in arhaična čustva nezavedno ne pretakajo naprej. Naslednje generacije se morajo v tem primeru soočati z dvema različnima stvarnostma: z osebno in s tisto, ki pripada travmatični preteklosti njihovih lastnih staršev.

Rado se dogaja, da se zaradi časovne oddaljenosti šele tretja generacija začenja spoprijemati s celjenjem ran svojih prednikov, sočutjem in zanimanjem za preteklo družinsko zgodbo ter s tem usmerjati pozornost v raziskovanje svojih korenin.

To na primer opažamo v našem prostoru, ko se vnuki slovenskih starih staršev, ki so se zaradi neprebavljenih povojnih travm oddaljili od slovenske kulture in jezika, zanimajo za svoj narodni izvor in skladno s tem za bolečo družinsko zgodbo. Želijo se naučiti slovenščine v duhu pereče notranje sprave in vključiti v na novo zasnovano zgodbo tudi svoje otroke.

 

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme