Kultura

Prvih zagnanih povojnih 20 let našega gledališča

Prvih zagnanih povojnih 20 let našega gledališča

Piše Iva Koršič: Kulturni dom Gorica / Predstavitev knjige Aplavz

V torek, 23. januarja 2018, je v mali dvorani Kulturnega doma v Gorici doživela goriško predstavitev knjiga Aplavz s podnaslovom Tržaškemu gledališkemu ansamblu iz let 1945-1965, ki jo je napisala slavistka, samostojna raziskovalka, kritičarka, doktorica literarnih ved, Bogomila Kravos. Srečanja, ki sta ga priredila Založništvo tržaškega tiska, pri katerem je izšla publikacija, in Slovensko stalno gledališče, se je udeležila le peščica tistih, ki ljubijo gledališko umetnost in se z rahlo otožnostjo spominjajo na tiste prve sezone našega “zamejskega” gledališča, ki se je kot feniks z vojnega pogorišča povzpelo v svobodne višave in ponudilo gledalcem tudi do devet premiernih uprizoritev na sezono. Predstave so nastajale s srčno željo postreči gledalcem, tudi v zakotnih, majhnih, neogrevanih dvoranah lepo, izbrušeno slovensko besedo, ki se je bili željni vsi, ker je bila preveč časa s silo zatrta in pregnana iz javnega življenja. V tem novem delu se je Bogomila Kravos zaustavila pri posameznih igralcih, ki so po vojni sodelovali pri tem ansamblu. Biografskim podatkom in poklicnim dosežkom je pristavila še oseben spomin, saj je marsikoga izmed njih poznala. Z nekaterimi je kot mlada deklica ali najstnica celo sodelovala. Srečevala jih je tudi na svojem domu, ko so prihajali k njeni družini na obisk. S knjigo se je hotela oddolžiti tem prvim gledališkim ustvarjalcem, tudi tistim, na katere je spomin z leti že skoraj zbledel. V skrbno napisani knjigi (po besedah Martine Kafol so jo zelo dobro ocenili tudi na ljubljanskem knjižnem sejmu), ki jo bogati dragoceno dokumentarno fotografsko gradivo, je tako zbranih sedemnajst portretov igralcev, ki so sooblikovali tržaško gledališče med leti 1945 – 1965. Živo pred očmi se nam prikažejo tisti, ki so v teh prvih letih krojili podobo našega gledališča, npr. Ema Starc, Justo Košuta, Danilo Turk, Stane Raztresen, Zlata Rodošek, Štefka Drolc, Damijana Bratuž, Anton Petje … pa tudi Miranda Caharija, Livio Bogatec, Stojan Colja, Adrijan Rustja, Alojz Milič … Avtorica je na kratko povzela njihove življenjske in umetniške dosežke. Poleg igralcev so tu tudi obrazi tehničnega osebja, brez katerega bi gledališče ne moglo živeti. Na koncu pa se Kravosova pomudi pri začetnikih tržaškega gledališkega snovanja, in sicer pri Josipu Negodetu (1858-1956), Antoniji Nadlišek Grmek (Germek, 1873-1940), Karli Grmek (Germek) Ponikvar (1864-1924) in Antoniji – Ninki Odinal Modic (1865-1952).
Bogomila Kravos je v uvodnih besedah pomenljivo zapisala: “Čas je čudno rešeto, vse preseje. Imena, ki smo jih svojčas glasno izgovarjali, so se izvotlila pomena. Kot bi od teh oseb ostal le medel odsev. So imena pod slikami samo nizi črk ali so del dediščine, ki jo premalo poznamo”? Dodala pa je tudi: “Obelodanjenje dogajanja v prvem povojnem obdobju (1945–1965) je obenem iskanje odgovorov na družbena vprašanja tistega časa. Orodje za rekonstrukcijo so bili arhivsko gradivo, zbrana pričevanja in humanistične vede, s pomočjo katerih je bilo mogoče osmisliti prehode in povezave med različnimi obdobji. Gledališki in dramski diskurz sta se dopolnila in nadgradila. Brez pogleda na celoto bi fragment izvisel kot posebnost in bi težko sklepali, v kolikšni meri je sedanje gledališko delovanje osnovano na preteklem”. Na goriškem srečanju so Bogomilo Kravos spremljale Martina Kafol, predstavnica Založbe ZTT, Valentina Repini, dolgoletna sodelavka v Slovenskem stalnem gledališču, in priljubljena, že nekaj let upokojena igralka, Miranda Caharija, ki se je s svojimi vlogami, katerim je zmeraj vdahnila dušo in srce, trajno zapisala v spomin gledalcev. Iz prisrčnega pogovora so poslušalci izvedeli marsikaj in začutili, kako veliko ljubezen do našega gledališča goji Bogomila Kravos, pa tudi njeno željo, da bi ne šlo v pozabo, kar je to gledališče ustvarilo v prejšnjem stoletju. Hvaležnost čuti do vseh teh ustvarjalcev in do tedanje tako prisrčne publike. Med drugimi je poudarila, kako so prav v Gorici imeli gledališko šolo (bogato gledališko delovanje na Goriškem je doseglo višek v letih 1925-1926) in kako so v Ljubljani takoj po drugi svetoni vojni načrtovali ustanovitev Gledališča za slovensko Primorje s sedežem v Trstu in s podružnico v Gorici. Leta 1946 je bil prvi gledališki tečaj prav v Gorici. Iz tega sta izšla Silvij Kobal in Ernest Zega, Idrijčan in Kraševec. Takrat je Gabrijelčičevo, ki je bila tudi Goričanka kot Delak, spoznala tudi Bogdana Bratuž, ki je edina Goričanka omenjena v knjigi Milice Kravos. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

12.02.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!