Prvič večje naložbe za Slovensko vojsko, ki je nacionalni simbol in vrednota!

Ohranja in ponavlja se mnenje, da bi zdaj, v poletnih mesecih juliju in avgustu, moral biti čas počitnic, torej oddiha in najrazličnejših sprostitev. Morda je marsikje videti tako, toda razmere v družbi indržavi so tako pereče, da se morajo vsaj vrhovi oblasti in politike soočiti z njimi, ne glede na čas. Seveda pa s tem ni rečeno, da so počitnice in oddih postali stremljenje brez pomena in vrednosti.

Med trditvami, ki krožijo in se ponavljajo v delu javnosti in delu politike, je tista, da vlada in drugi odločevalci uvajajo diktaturo, nekakšne izredne razmere, s katerimi so kršene pravice, svobodni duh in dostojanstvo državljanov, kar naj je zagotovljeno z ustavo. Laži o diktaturi najbolj pogosto in vztrajno ponavljajo protestniki na kolesih ali s pešačenjem, ki ob petkih krožijo po Ljubljani in v nekaterih drugih središčih, denimo v Mariboru. Dr. Hubert Požarnik, znani slovenski psiholog, psihoterapevt, publicist, pisatelj in politik, je v komentarju z naslovom Odmevi iz nemirne deželice, objavljenem v slovenskem katoliškem tedniku Družina, like in nazore protestnikov takole opisal in ocenil: “Med protestniki najdemo ljudi vseh vrst, in s tem pisano paleto motivov, ki jih usmerjajo. Tako imajo na primer nekateri med njimi pred očmi prvenstveno svoje osebne in strankarske interese, spet drugi imajo svojo prisotnost na protestih za znak in dokaz svojega moralnega prestiža in da sodijo med elito družbe. Tretji vidijo v protestih priložnost za sproščanje svoje napadalnosti. Za daleč največji odstotek protestnikov pa smemo mirno reči, da sploh ne ve, zakaj in proti čemu pravzaprav protestira. Njim protestiranje pomeni zgolj vznemirljiv dogodek, ki jim popestri vsakdanjik”. Povsem drugače, obratno, je prepričana Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Za sindikalno glasilo Delavska enotnost je povedala, “da je kolesarjenje miroljubna in demokratična manifestacija, ker protestnike združujeta plemenita ideja in želja po boljšem, bolj pravičnem svetu. In drugem predsedniku vlade”. Celotna politična in druga dogajanja v Sloveniji imajo seveda različna izhodišča, vsebine, obeležja, značilnosti in sporočila. Strah pred možnim novim valom okužb z virusom covid-19 je trden in se celo širi, kljub naporom in ukrepom vlade, da bi to smrtonosno zlo osamili in morda celo premagali. Epidemiologi in vladni govorec Jelko Kacin opozarjajo, “da so zdaj največji viri okužb zabave, skupinska veseljačenja in zaznamovanja raznih obletnic”. Vendar pa se mnogi sprašujejo, zakaj vlada odločneje ne ukrepa zoper potovanja in obiske na Hrvaškem, kjer je virus covid-19 veliko bolj razširjen kot v Sloveniji. Zato iz sosednje države lahko prihajajo tudi slovenski državljani okuženi z virusom. Tudi v Sloveniji seveda ne vedo, kdaj bodo zares potrdili, da je zdravstvene krize zaradi virusa konec. Očitno pa je, da se ta zelo jasno in očitno preveša v globoko gospodarsko krizo.

Med pomembnimi dogodki, ki je zanje zaslužna vlada, je spremenjen odnos do Slovenske vojske, ki je sicer že od ustanovitve nacionalni simbol in vrednota. Gre za odločitev v parlamentarnem postopku, da bo država v prihodnjih šestih letih Slovenski vojski namenila 780 milijonov evrov za naložbe in druge potrebe. Za takšen sklep je glasovalo 49 poslancev, proti pa jih je bilo 16. Sredstva za obrambo so se od leta 2010 dalje drastično zniževala, od tedaj je Slovensko vojsko zapustilo tudi okoli tisoč njenih pripadnikov. Slovenija je med članicami zveze Nato tista z najmanjšim odstotkom sredstev, ki jih namenja obrambi oziroma svoji vojski. Prejemata zgolj 1,04 odstotka virov iz družbenega domačega proizvoda. Podpredsednik vlade in minister za obrambo Matej Tonin je javnost in politiko obvestil, da je Slovenska vojska v tako slabem stanju, da bi jo morali v primeru, da nove naložbe ne bi odobrili, razpustiti, ali, kot je tudi dejal, “ne bi je bilo mogoče ohraniti pri življenju”. Vsi nasprotniki sedanje vlade in koalicije so se strnili in povezali v zavračanju predloga ministra za kulturo prof. dr. Vaska Simonitija o spremembi zakonov o RTV Slovenija, o medijih in o Slovenski tiskovni agenciji. RTV kot javni medijski servis se upira novostim in spremembam, ker noče opustiti namere, ko v svojih informacijskih programih poroča v večini enostransko, v korist politične levice. Teolog prof. dr. Ivan Štuhec, član programskega sveta zavoda RTV Slovenija, je v oddaji Radia Ognjišče opozoril, “da javna RTV Slovenija v svoji 30-letni zgodovini še nikoli ni bila tako skrajno enostransko ideološko in politično opredeljena in usmerjena, kot je v zadnjih letih. Toliko opevana neodvisnost RTV kot javnega servisa ne pozna resnicoljubnosti, pluralnosti in demokratičnosti. Glede stanja v RTV se kritično odziva tudi vrsta javnih osebnosti, ki niso ne SDS ne Janševi. Janez Janša, predsednik SDS in premier, se je sicer takole odzval: “RTV Slovenija je s plačilom prispevka s strani državljanov bogato financirana, ukvarja pa se s tem, kako postaviti eno vlado in zrušiti drugo. To pa ni tisto, za kar ljudje plačujejo 12,75 evra na mesec”. Protestniki na kolesih ali s peš hojo so se v petek, 17. julija, zbrali pred zgradbo javnega RTV servisa in vpili, “da je RTV Slovenija njihova in da je ne bodo dali snovalcem sprememb zakona o tem javnem servisu”.

Direktor Nova24TV Boris Tomašič je na nujni seji parlamentarnega odbora za kulture, kjer je le s težavo dobil besedo, predlagal, naj bi krizo RTV javnega servisa rešili tako, da bi sedanjo RTV ukinili, potem pa ustanovili nov zavod, v katerem bi zaposlili zdaj delujoče časnikarje in urednike. Tako je ukrepala in bila uspešna grška vlada. Razprava o spremembah treh medijskih zakonov, ki jih je predlagal minister za kulturo, prof. dr. Vasko Simoniti, se nadaljuje in bo potekala do 5. septembra. Medtem je bila objavljena prijetna novica, da so v vseh štirih škofijskih gimnazijah, kolikor jih je v Sloveniji, zelo zadovoljni z uspehom njihovih dijakov, ki so maja in junija opravljali maturitetni izpit. Njihovi uspehi so bili pri mnogih ocenah boljši od povprečij v nekaterih javnih srednjih šolah. V Vipavi so maturanti dosegli 98-odstotni uspeh, na škofijski gimnaziji sv. Stanislava v Ljubljani je 33 dijakov, imenujejo jih tudi “korona” maturanti, doseglo 28 ali več točk. Na gimnaziji Želimlje je maturo opravilo vseh 78 dijakov, med njimi so bili trije zlati. Na škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška pa so bili dijaki na maturi uspešni 90-odstotno.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme