Prvič štipendije za študente inženirstva

Slovenska prosveta razpisuje štiri štipendije iz Sklada Albina Ločičnika v spomin na dobrotnika in zavednega Slovenca, inženirja Albina Ločičnika.
Štipendije so namenjene slovenskim univerzitetnim študentom inženirstva s stalnim bivališčem v Furlaniji Julijski krajini, ki so se v študijskem letu 2012/13 vpisali na študij omenjene smeri. Prošnje je treba nasloviti na Slovensko prosveto, ul. Donizetti 3, 34133 Trst, do 15. decembra 2012.
Priložiti je treba kratek življenjepis (s podatki o dosedanjem šolanju in sodelovanju v slovenskih organizacijah), potrdilo o vpisu v prvi letnik oziroma potrdilo o opravljenih izpitih za naslednje letnike in potrdilo ISEE.
Predvidene so: dve štipendiji po 1.000 evrov za študente prvega letnika in dve štipendiji po 2.000 evrov za študente naslednjih letnikov. Razpis je objavljen tudi na spletni strani Slovenske prosvete (www. slovenskaprosveta. org).
Razpis so predstavili v prostorih Slovenske prosvete v ponedeljek, 5. novembra, ob prisotnosti predsednika Marija Maverja, Tatjane Oletič in Vanje Lokarja, ki je bil tesen družinski prijatelj pokojnega inž. Ločičnika in njegove žene Evgenije oziroma Ženke, kot so ji pravili bližnji. Vanja Lokar je namreč poudaril, da se s podelitvijo štipendije izpolnijo želje gospe Evgenije, ki je vsa leta po smrti soproga (inženir Ločičnik je namreč umrl leta 1986) želela, da bi se na primeren način ovrednotilo moževo ime. Gospa Evgenija je za vedno zatisnila oči pred dvema letoma, nedvomno pa bi danes pozdravila odločitev Sklada, da podpre obetavne mlade, ki so se v žal hudih vsestranskih finančnih in gospodarskih okoliščinah odločili za tako zahteven in dolgotrajen študij. “Ta smer pa je nedvomno najboljša popotnica za to, da bodo mlajše generacije nekega dne zadostile zahtevam tržišča po strokovno profiliranih kadrih”, je dejal Lokar, ki se zaradi svoje podjetniške preteklosti na te dinamike še kako spozna. Predsednik Slovenske prosvete Marij Maver je poudaril poskusno varianto letošnjega razpisa, v upanju, da bo glede na razpoložljiva finančna sredstva Sklada postal v prihodnje stalnica v našem prostoru: razpis je namreč namenjen spodbujanju univerzitetne kariere mladega intelektualno-strokovnega kadra našega prostora in naše narodne skupnosti v Italiji. Maver je obenem poudaril še dejstvo, da je Sklad razširil paleto povpraševalcev štipendije na pahljačo vseh inženirskih smeri, ne zgolj na tisto, v kateri se je izkazal pokojni inž. Ločičnik na svoji poklicni poti.
Inženir Albin (Bine) Ločičnik se je rodil v Trstu leta 1919. Starši (oče Štajerec, mati Primorka) so se z enoletnim otrokom preselili v Maribor, kjer je obiskoval osnovno šolo in maturiral na realni gimnaziji. Po maturi se je vpisal na tehniško fakulteto v Ljubljani in diplomiral na oddelku za gradbeništvo.
Vojna vihra mu ni prizanesla. Sprva se je zatekel v Senožeče na dom svoje matere. Nato se je preselil v Ajdovščino, kjer so ga Italijani zaprli. Pozneje so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Montecarlo-Savona v Italiji. Od tam so ga Nemci po kapitulaciji Italije leta 1943 odvedli v taborišče v Mantovo. Iz taborišča je pobegnil, se vrnil v Ajdovščino in se tam poročil z domačinko Evgenijo Stibilj. Po končani vojni leta 1945 sta se z ženo preselila v njegov rodni Trst. Takrat je bil Trst pod anglo-ameriško upravo. Bine Ločičnik je takoj dobil službo kot glavni inženir pri cestnem podjetju Anas, kjer je ostal do priključitve Trsta Italiji leta 1954.

Med tem časom je do leta 1946 že izdelal statične račune za CRDA (Cantieri Riuniti dell’Adriatico), in sicer za most prek Save pri Litiji. V samem Trstu je napravil statične račune za dva glavna mostova: Ponte Bianco in Ponte Verde (prometni in železniški most). Dodali bi lahko še most, ki veže Trst z Miljami, mostova v Dolini in Gabrovci in gradnjo železnega mostu čez Vipavo pri Renčah. Zelo pomemben je tudi njegov delež pri gradnji Avtoceste sonca na odseku v bližini Rima. Žal pa vseh teh in še drugih del inž. Ločičnik ni mogel podpisati, ker ni bil italijanski državljan. Državljanstvo je dobil šele mnogo kasneje.
Po prihodu Italije je Albin Ločičnik odprl svoje gradbeno podjetje z družabnikom inž. Carlinijem. Podjetje je gradilo številne stanovanjske objekte. Veliko podjetij je angažiralo inž. Ločičnika za statične račune pri svojih betonskih konstrukcijah. Med temi je bil sila pomemben Ločičnikov delež pri gradnji Kulturnega doma v Trstu, ki so ga odprli leta 1964. Ker takrat inž. Ločičnik še vedno ni bil italijanski državljan, je delo podpisal inž. Combi. Inženir Albin Ločičnik je umrl v Trstu decembra l. 1986.
V Trstu si je pridobil ugled in spoštovanje stanovskih kolegov, med katerimi je bilo tudi mnogo Italijanov. Bine Ločičnik je bil Slovenec, ki bi se lahko – tako kot mnogi drugi strokovnjaki – zgubil v večinskem narodu, pa se to ni zgodilo. Ni bil samo zvest svojemu narodu, bil je do kraja prepričan demokrat in brez strahu je povsod zagovarjal svobodomiselne ideje. Njegova želja, da bi počival v svoji ljubljeni štajerski zemlji, se je uresničila. Pokopan je v Mariboru.
Njegovo bogato strokovno knjižno zbirko (okrog 250 enot), ki jo je Bine Ločičnik vseskozi vestno zbiral s področja matematike, fizike, mehanike in gradbenih konstrukcij, je vdova gospa Evgenija Ločičnik leta 1991 podarila Univerzi v Mariboru. Kot že povedano, njej pripada zasluga za ustanovitev Sklada, ki, upamo, bo v prihodnje lahko še podpiral naše mlade strokovnjake.

IG

Slovenska prosveta in Sklad Albina Ločičnika

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme