Mladi

Prvi koraki nazaj v svobodo

Prvi koraki nazaj v svobodo

Piše Mojca Petaros / Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (10)

Zgodilo se je pred nekaj dnevi. Nič hudega sluteča sem hodila po stanovanju, ko so se nenadoma odprla vhodna vrata in je skoznje stopil moj sostanovalec … Tako me je prestrašil, da bi skoraj zakričala, in, čeprav že dva meseca živiva skupaj, je bil tudi on v tistem trenutku videti, kot bi zagledal duha.
Do te manjše nezgode je prišlo zaradi sprememb, ki so se začele dogajati v Granadi. Vsi smo začeli izkoriščati ponovno pridobljeno svobodo, kar v mojem primeru pomeni, da se zvečer odpravim tekat ali na sprehod. Sostanovalec se je prestrašil ob pogledu na moj popolnoma rdeč obraz; ko mi je to povedal, sem se pogledala v ogledalo in mu morala z rahlim obžalovanjem dati prav, saj me je prvi tekaški podvig po dveh mesecih bolj ali manj sedečega življenjskega sloga res spremenil v paradižnik. Jaz pa sem skoraj zavreščala, ker ga brez očal in v oblačilih “za zunaj” prvi trenutek nisem prepoznala. Nazadnje sem torej doživela “šok”, ki ga v razmišljanju iz svoje prejšnje kolumne sploh nisem vzela v poštev.
Čeprav so pravila socialnega distanciranja še vedno stroga, je občutek, ko lahko po tolikem času spet stopaš po granadskih ulicah, nepopisno lep. Počasi se privajam na novo rutino: vsak dan komaj čakam na sončni zaton, saj dovoljenje za sprehode velja le od 20. ure naprej, kar pa niti ni slabo, glede na to, da se andaluzijske temperature sredi dneva dvignejo tudi do 35 stopinj.
Na začetku svojega prvega večernega sprehoda sem se počutila podobno kot tisto sončno nedeljo v januarju, ko sem si prvič ogledala Granado: znašla sem se v predelu mesta, ki ga ne poznam najbolje, in ob misli na to, da se je večina mojih Erasmus prijateljev že pred ali med karanteno poslovila od Španije, sem začutila osamljenost. V tistem trenutku sem sklenila, da se ne bom več sprehajala sama, ampak bom prosila koga od stanovalcev, da me pospremi, glede na to, da se je dovoljeno sprehajati v dvoje z nekom iz istega bivališča.
A že v istem večeru sem spremenila mnenje: ko sem se sprehodila po “svoji” Granadi do krajev, ki sem jih pred izrednimi razmerami redno obiskovala, sem spoznala, da to ni več mesto, v katerega sem vsa prestrašena prvič stopila konec januarja. Zdaj me na to mesto veže ogromno spominov, ki me po eni strani napolnjujejo z otožnostjo, po drugi strani pa z upanjem, saj to niti ni več mesto, po katerem sem se sredi marca zadnjič sprehodila na poti v samoizolacijo. Marsikateri meni ljub lokal še vedno sameva v temi, a vsaj pred nekaterimi lahko že opaziš prve stranke, ki z maskami in rokavicami potrpežljivo čakajo na naročila za “s sabo”.
Tako kot povsod tudi pri nas ne manjka prebrisancev, ki so manj stroga pravila takoj izkoristili za večja druženja: saj razumem, da študentje na izmenjavi hočejo čim bolj uživati preostanek svojega časa v Španiji, vendar mi gre res na živce, ko na socialnih omrežjih vidim slike s kake prepovedane hišne zabave, predvsem zato, ker so taka srečanja gotovo pripomogla k dejstvu, da je Granada ena od edinih dveh andaluzijskih provinc, ki zaradi preštevilnih okužb še nista stopili v naslednjo fazo, ki je bila predvidena 11. maja.
Veliko raje na ulicah opazujem kreativnost ljudi, ki so možnost sprehajanja po cesti izkoristili za ponovno zbližanje s prijatelji, ne da bi pri tem kršili pravila. Moj najljubši prizor je bil, ko sem pred nekaj dnevi na ulici videla dve starejši gospe, obe z masko na obrazu, ki sta navdušeno pozdravljali starejši par, ki jima je mahal skozi okno svojega stanovanja. To precej glasno izmenjavanje pozdravov so končali z besedami, da se naslednjega dne spet vidijo ob isti uri.

17.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!