Prvi, drzen “spopad” z gledališčem absurda

PD Štandrež / V soboto nova premiera dramskega odseka

Dramski odsek Prosvetnega društva Štandrež se na svoji dolgi ustvarjalni poti – letos poteka že njegova 58. sezona! – zelo uspešno ukvarja pretežno s komedijami domačih in tujih, klasičnih in sodobnih avtorjev. Lansko leto je postavil na oder manj znano delo Carla Goldonija (1707-1793) Pamela, ki je bila tako prvič uprizorjena v slovenščini. Za tekoč prevod je poskrbel zavzeti igralec in odgovorni referent za gledališko dejavnost pri PD Štandrež, Matej Klanjšček. Po slovesu Jožeta Hrovata (1955-2020), izvrstnega člana SNG Nova Gorica, ki je skoraj dve desetletji čvrsto držal štandreške umetniške vajeti, je dramski odsek dobil novega, mladega režijskega vodjo, Andreja Zalesjaka, člana igralskega ansambla SNG Nova Gorica, ki je prevetril snovanje štandreških igralcev in z njimi zasnoval Goldonijevo Pamelo. Ko so v lanskem poletju razmišljali, po katerem dramskem tekstu bi lahko segli za novo gledališko sezono 2022-2023, jim je Zalesjak drzno predlagal, da bi se lahko usmerili v teater absurda, katerega kralj je gotovo Eugene Ionesco (1909-1994). In izbira je padla na njegov najbolj znani dramski tekst Plešasta pevka (La Cantatrice chauve), “antidramo”, ki jo je avtor začel pisati že l. 1948, prvič pa je bila uprizorjena maja 1950.

Z ogromnim uspehom jo je l. 1995 uprizorilo Primorsko dramsko gledališče (zdaj SNG Nova Gorica) pod mojstrsko režijsko roko Vita Tauferja in v čudovitem prevodu Srečka Fišerja. Takrat so na odru igro o nezmožnosti komunikacije, saj si  nastopajoči liki nimajo kaj povedati, ker so prazni, brez notranjega življenja in so jim čustva tuja, odigrali odlični igralci Janez Starina, Ivo Barišič, Radoš Bolčina, Iztok Mlakar, Stane Leban in Peter Musevski. Na štandreškem odru, ki je že mnogo let čezmejen, pa bodo te like, v istem sočnem slovenskem prevodu skušali čim bolj izrazito oživiti zavzeti dolgoletni veteran Marko Brajnik; Mirjam Gravnar, ki se je lani prvič pridružila dramskemu odseku PD Štandrež, sicer je sama članica gledališke skupine v Šempasu; Robert Cotič, ki ga  spremljevalci ljubiteljske gledališke scene na Goriškem dobro poznajo kot nekdanjega člana Odra 90, a tudi igralca, ki si je kar nekaj odrskih izkušenj nabral v raznih, tudi italijanskih gledaliških skupinah in večkrat sodeluje kot recitator ob raznih priložnostih; Mojca Dolinšek, ki je že dolgoletna članica štandreške skupine in je lansko leto subtilno upodobila protagonistko Pamelo; Matej Klanjšček, ki je že večkrat čvrsto odigral nosilne vloge, in Polonca Cijan, ki je tudi dobro poznan obraz štandreške skupine, saj je že večkrat sodelovala z njim. Nihče izmed njih se ni doslej srečal z zahtevnim gledališčem absurda, ki je velik izziv in zalogaj že za poklicne odre, kaj šele za ljubiteljske! Kljub temu so sami drzno zaplavali v te vode in upajo, da bodo tudi te valove obvladali in srečno prispeli v pristan. Na eni izmed zadnjih vaj, ki so še posebno intenzivne in zato utrujajoče (vsak ima pred vajo za seboj že poklicno delo!), a ker jim je igranje v veselje, se radi z vsem srcem predajajo gledališki umetnosti in skušajo premagati vse težave, je vsak izmed njih povedal nekaj utrinkov s tega svojega prvega srečanja z Ionescom in gledališčem absurda. Matej Klanjšček, ki mu je režiser dodelil vlogo služkinje, intrigantno zapletene v razmerje z gasilko, je povedal, da je zanje izbira tega teksta pravi izziv in da so kar nekaj časa premlevali, ali bi ga res sprejeli ali ne, ker je to pač tekst, ki uhaja iz vseh kanonov njihove igralske tradicije. Sami so se zmeraj usmerjali bolj v vedre komedije, primerne za širši krog gledalcev. Ta tekst, ki se ga seveda strogo držijo, pa zaradi intenzivnosti zahteva zelo pozorno, “izbrano” publiko, ki mora vse skupaj brati v ključu absurda. “Če priklopiš možgane na to, sprejmeš besedilo in ga razumeš. Sicer bomo še videli, kako se bo vse skupaj izkazalo. Predstava je zaradi svoje intenzivnosti in absurdnega pečata morda bolj primerna za odre v gledališču, kot pa recimo vaške odre na prostem”, je prepričan Matej. Robert Cotič, ki bo nastopil v vlogi g. Martina, je pojasnil, da ga je k štandreški skupini povabil prav Matej Klanjšček. Čeprav sodeluje hkrati še pri dveh drugih predstavah, ni mogel odkloniti te ponudbe. Ta izkušnja mu je namreč v velik užitek prav zaradi natančnega, nadrobnega študija, ki ga vsi jemljejo zelo resno in skušajo dati vse od sebe. Vsi imajo veliko volje do trdega dela, ki večkrat, žal, ne obrodi zaželenih sadov. “Včasih nas prevzema malodušnost, a nam to daje še večjega elana, da skušamo vse še izboljšati,” je dejal Robert Cotič. Mirjam Gravnar je lani z odločno igro orisala lik ukazovalne služkinje. Letos pa ji je pripadel lik gospe Smith, ki je tudi gospodovalna, nadzoruje moža in njegovo življenje. “To je naduta gospa, ki si misli, da je več, kot v resnici je. Zelo malomeščanska je v tem in nesrečna v zakonu, zato vso to frustracijo prenaša na moža. Neprestano se prepirata”. Tudi Gravnarjeva meni, da je tekst zelo zahteven in se je težko spopadati z njim. Mojca Dolinšek bo upodobila lik ravno tako notranje puhle malomeščanske gospe Martin. Sama pravi, da je prizor z Robertom Cotičem zelo intenziven, “ker se moraš resnično vživeti v vse absurdnosti, ki jih lik natrosi pri ugotavljanju, kje sta se prvič videla in koliko skupnega imata. Miselni preskoki so veliki in čutiti moraš energijo drugega, ker v bistvu dialogov ni. V tem je nekaj novega, nekaj drugačnega, česar nisem bila vajena. Kljub temu pa se počutim v tej novi vlogi ’fajn‘. Zdi se mi dobro, da smo se podali na neko drugo raven, v neko drugačno gledališko obliko, da se preizkusimo v njej, da razširimo svoje obzorje in znanje, seveda po svojih zmožnostih. Vesela sem in upam, da bo šlo dobro. Ta tekst je komičen, a v bistvu zelo žalosten”. Polonca Cijan se bo v predstavi prelevila v šarmantno gasilko. V prizoru s služkinjo se med njima res prelivajo neka globoka čustva, vezi, ljubezen, ki ju drugi liki ne premorejo. Prav zato sta onadva veliko nasprotje zakoncema. Marko Brajnik, ki ima za seboj dolgoletno odrsko kilometrino, bo odigral g. Smitha. Pravi, da se je pač treba spopasti z absurdom in ga skušati razumeti, drugače ne razumeš nič oz. nimaš kaj razumeti. “Problem pri mojih letih je prav tekst in njegovo pomnjenje, pa še iztočnic nimaš, na katere bi se uprl, ker tu ni dialoga. Gotovo nam je srečanje s tem tekstom v velik izziv. Do premiere imamo še nekaj dni na razpolago in režiser nas spodbuja pri premagovanju dvomov. Nikoli ne veš sicer, kako bo publika reagirala. Paziti moramo, da nismo stopili v prevelik ‚čevelj‘!”

Režiser Andrej Zalesjak je povedal, da so do Ionescovega teksta prišli po pregledu dosedanjega opusa, ki ga je štandreški dramski odsek postavil na oder, in si ob tem želeli preizkusiti in “obuti malo večje ‚čevlje‘, ti so pravzaprav ogromni, saj so ogromni tudi za profesionalce (tudi njim se vsaka postavitev Ionescove Plešaste pevke ne posreči!).” Sami so ta tekst izbrali tudi za nekakšen igralski trening, za čisto raziskovanje same gledališke obrti. “Že od vsega začetka smo vedeli, da predstavlja ta izbira riziko, a želeli smo si to preizkusiti. Za igralce gre tu za pravi proces, metodo dela. Gre za raziskovanje same gledališko igralske obrti. To je predvsem študijska, laboratorijska eksperimentalna zadeva; ob tem pa smo si želeli narediti čim bolj zabavno in gledljivo igro. Prav zaradi tega sem prišel na idejo, da bi mogoče res lahko naštudirali Plešasto pevko. Upajmo, da bo publiki všeč rezultat: gre sicer res za izkušnjo društva samega in igralcev. Zdelo se mi je, da so zreli za malo več kot samo za klasične situacijske komedije. Največje težave so se pri tem pojavile v pomnjenju samega teksta, saj ni niti neke psihološko logične sosledice. Trening je že v tem, da si zapomniš tekst in kako ta tekst sploh povedati. Ker je to abstraktno odprta drama, se na odru ukvarjamo z vsebino in neko življenjsko situacijo. Tudi prizor z gasilko in služkinjo je nastal iz nekega eksperimentalno študijskega procesa. Glede na to, da so v tej komediji bazični gledališki liki, lahko igramo in spreminjamo zasedbo in spreminjamo spol vlogam. V predstavi sem želel navreči malo kritike na račun politično družbenih segmentov, malomeščanske mentalitete, ki je po mojem gonilo marsičesa nezdravega v našem svetu, kjer smo zadovoljni sami s seboj, nič nas ne zanima, kaj se dogaja v svetu, le da smo udobno nameščeni v okrašenih gredicah naših bivališč”, kar odslikava tudi scena ‚štandreške‘ Plešaste pevke.

Nastopajočim tudi tokrat stojijo ob strani zvesti zakulisni delavci.

Kako pa bo vse skupaj izgledalo, moramo počakati do premiere, ki bo v soboto, 25. marca 2023, ob 20. uri v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Štandrežu. Prva ponovitev pa bo v nedeljo, 26. marca 2023, ob 17.30. To bo hkrati tudi zadnja predstava v letošnjem nizu ljubiteljskih gledaliških skupin Štandrež 2022.