Prva tržaška predstavitev knjige Od petrolejke do iPada
V torek, 17. marca, smo v mali dvorani Narodnega doma v Trstu doživeli prvo predstavitev spominov – pravzaprav ponatisa – knjige Dušana Jakomina Od petrolejke do iPada, ki jo je “tržaški Čedermac” tako močno želel predstaviti v prvi osebi. Za marsikoga samo Dušan, jo je dopolnjeval do avgusta 2014 in za platnico izbral rdečo barvo: ne revolucionarno, ampak barvo odpora proti vsemu, kar sramoti človekovo dostojanstvo. Jakomin je občutil vse tri diktature dvajsetega stoletja in jim odločno rekel “ne”! Prepolna dvorana je bogato in iskreno predstavitev pozdravila s spoštljivim zanimanjem.
Predstavitev knjige, ki je pri založbi Ognjišče izšla tik pred Jakominovim odhodom v večnost in jo lahko imamo za nekakšno duhovno oporoko, je povezoval časnikar Saša Rudolf. Ob prisotnosti generalne konzulke RS v Trstu Ingrid Sergaš je uvodoma predstavil zgodbo škedenjskega duhovnika in kulturnika. Do zadnjega atoma zvesti Slovenec je odpustil vsem, ki so ga v življenju preganjali, saj sovraštva v njegovi naravi ni bilo. Jakomin je upal na predstavitev sredi januarja ob njegovi 90-letnici, a žal do nje ni prišlo. Kljub temu je knjiga takoj postala “bestseller” in po dobrem mesecu pošla, za njen ponatis pa se gre zahvaliti sodelovanju z založbo Mladika, Ilde Košuta in drugim navdušencem, ki so jo ponesli v hiše tržaških družin.
Sekretarka v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Irena Vadnjal je z veliko občutljivostjo spregovorila o svoji izkušnji s knjižno uspešnico. Iz nje žarijo vrednote zaupanja in popolne predanosti, tako Božji previdnosti kot ljudem, med katerimi je Jakomin živel in delal. Vadnjalova je poudarila priznanje vlogi matere, ki mu je dala nazorsko in vrednotno usmeritev. Jakomin je dajal, dajal z nasmehom, saj ga je gnal neizčrpen življenjski ogenj, tudi v trenutkih duhovniške samote, ki jo je doživljal srečno.
Urednik založbe Ognjišče Miha Turk je opisal dolgoletno sodelovanje in prijateljstvo, saj je Jakomin revijo delil med tržaškimi duhovniki. Hvaležen mu je za življenjski zgled, ki pravi, da gre življenje vedno naprej, zato ga je potrebno močno zagrabiti. Večletno delo za izdajo knjige spominov je Jakomin srčno želel kronati s predstavitvijo na lanskem knjižnem sejmu, a do nje žal ni prišlo.
Z rahlo zamudo je pred številno občinstvo stopil tudi nadškof Alojz Uran, ki je z msgr. Jakominom zadnji dve leti sedel pri isti družinski mizi, ko sta obedovala pri šolskih sestrah. Pogovarjala sta se o vsem, vselej z žarom energije in predanosti božji volji. Jakomin se je jezil, a nikoli obsojal, saj je bil nepopravljiv optimist. Svoje življenje je do konca daroval vrednotam: biti človek, Slovenec, kristjan in duhovnik.
Prof. Jože Pirjevec je Jakomina spoznal v zadnjem letu in ugotovil, da ni znal biti hudoben – milina Frančiška pred Frančiškom. Sprehodil se je od skromnega otroštva na kmetih pri Sv. Antonu, mimo goriškega in koprskega semenišča, kjer je moral marsikaj potrpeti, kaplanovanja po tržaških vaseh do Škednja, kjer je preživel šestdeset let. Pirjevec je poudaril dejstvo, da Jakomin povedno ni naredil cerkvene kariere, s sedanjim nadškofom Crepaldijem se ni ujel. Bil je tipičen predstavnik slovenske Primorske, ljudski duhovnik, ki je duševno pastirstvo spajal s kulturnim in socialnim angažmajem. G. Jakomin je bil naslednik poslanstva Jakoba Ukmarja: ljubezni do sočloveka, tako vernega kot nevernega.
Predstavitev je zaokrožil ogled filma Aljoše Žerjala ob 65-letnici mašniškega posvečenja g. Dušana Jakomina.
Jernej Šček
