Protesti in medijska svoboda

Piše: Jurij Paljk

“Ukrepi, ki jih predlagamo, niso zato, ker so nam všeč, ampak zato, ker so potrebni. Na ta način dosežemo, da čim manj ljudi zboli, da jih čim manj potrebuje zdravljenje v bolnišnicah in predvsem, da nihče več ne bi umrl zaradi covida-19. Cepite se, upoštevajte priporočila!” je pred dnevi na Twitter napisala infektologinja dr. Mateja Logar, vodja svetovalne skupine pri Ministrstvu za zdravje Republike Slovenije, in v ponedeljek, 3. maja, dodala: “Od 27. aprila smo pod 10 tisoč potrjenih aktivnih primerov. To je bilo prvič po pol leta, to je od 20. oktobra. Hvala vsem, ki sodelujejo – tako pri cepljenju kot s spoštovanjem ukrepov. Nov cilj mora biti pod 500 do konca maja, da sprostimo bolnišnice, ki so še vedno prepolne.” In prav 27. aprila je bilo v Ljubljani protestno zborovanje, ki so ga na državni praznik, dan upora proti okupatorju, načrtno organizirali, da bi čim prej zrušili Janševo vlado. Vsaj deset tisoč ljudi se je zbralo, kljub prepovedi druženja v času pandemije, večina jih je bila brez mask in samo upamo lahko, da ne bo Slovenija šla po poti Indije, kjer je prav zaradi množičnih verskih in drugih zborovanj pandemija v polnem razmahu, mrtvih pa vsak dan več tisoč. Hvala Bogu, je v Sloveniji veliko ljudi že cepljenih, o govorih na protestu v središču Ljubljane pa ne bi izgubljali besed: govoriti danes o tem, kako se je treba upreti, pri tem pozivati k usmrtitvi Janše, njegovih bližnjih in drugače mislečih, vzklikati “Smrt janšizmu!”, enačiti tiste, ki so pred tridesetimi leti prinesli demokracijo v Slovenijo, s fašisti, je zares nedostojno in nedopustno, nekritično ponavljanje le-tega v medijih še slabše in še bolj nevarno. Hvala Bogu, da je Janševa vlada, za razliko od demokratičnih vlad v Berlinu in Bruslju ter drugod po Evropi, kjer so tamkajšnje policije podobna protestna zborovanja razgnale in protestnike tudi zaprle, naročila Slovenski policiji, naj ostane mirna in naj samo spremlja proteste. Hvala Bogu, predvsem zato, ker ne potrebujemo nobenega nasilja, zares ne, nihče ne potrebuje nasilja v že itak težkem obdobju v boju z virusom covidom-19. Če ste slučajno v osrednjih medijih v Sloveniji in pri nas v naših spremljali dogajanje v Ljubljani, niste nikjer zasledili podatka, da je šlo za prepovedano manifestacijo, ki lahko povzroči hud porast okuženosti z virusom covidom-19, ima za posledico nepotrebne smrti, kot tudi niste mogli zaslediti, da bi se kdo od naših kolegov vsaj obregnil ob nekatere kulturnike, ki so na tem protestu nastopili in pozivali k uporu. Tudi podatka, da je prav osovražena Janševa vlada z osovraženim ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem dala kulturi na Slovenskem v času pandemije 40 milijonov evrov več denarja, kot je to storila prejšnja, niste mogli zaslediti. Prav tako niste nikjer mogli prebrati in ne slišati, da v obdobju epidemije v Sloveniji ni prišlo do nikakršnih finančnih rezov na področju kulture, ampak je Janševa vlada za kulturo povišala sredstva v taki meri, kot jih doslej v Sloveniji še nobena ni. Javna agencija za knjigo je, recimo, prejela 30 odstotkov več denarja kot doslej, prav tako je osovražena Janševa vlada dvignila slovenskim pesnikom in pisateljem honorarje za izvirna knjižna dela za rekordnih 37 odstotkov. Pa smo vendarle poslušali tudi nekatere književnike, ki so na protestu nerazumljivo pozivali k uporu.

“Kdor hoče videti, bo videl, samo v globino je treba pogledati!”, so včasih rekli. A je lažje tako, da ne vidiš, ker nočeš videti. Kup sramotnega sprenevedanja je na ta račun. V zameno boste te dni ponovno poslušali utrujajoče pravljice o ogroženosti medijske svobode, še posebno na Slovenskem, vedno istih, tistih, ki nikdar niso bili ogroženi, se pa znajo sprenevedati, lagati, biti lakaji in v službi vedno istih, tistih, ki so iz ozadja organizirali ta sramotni protest v Ljubljani, a so se sami strahopetno tudi tokrat poskrili, kot so že zbežali pred pandemijo.

Ko boste te dni spet brali to prazno leporečje o medijski svobodi in njeni ogroženosti, pomislite na obraze teh, ki vam to govorijo. Težko boste prepoznali obraze, zelo težko. V zameno boste videli nekaj drugega, gotovo pa med njimi ne boste našli skoraj nikogar, ki bi zase lahko rekel to, kar je dejala slovita Helen Thomas, dolgoletna dopisnica iz Bele hiše: “Časnikarskega dela ne opravljamo zato, da bi bili priljubljeni. Naša naloga je, da iščemo resnico in ne odnehamo, dokler nam oblastniki ne dajo odgovorov!”

Te dni sem govoril z enim izmed slovenskih osamosvojiteljev, tistih zares maloštevilnih, ki so res bili osamosvojitelji, in ne z enim izmed tistih, ki so samo skočili na zmagovalni voz, ko je le-ta že stekel. Vprašal sem ga, kaj se dogaja, saj sam ne morem razumeti tega norega protesta v Ljubljani, kot tudi ne širjenja laži, sovraštva, pozivanja k smrti, nasilju. Odgovor je bil jasen: “Tudi sam sem zaskrbljen, zelo zaskrbljen. Problem vidim sam v tem, da te proteste načrtujejo in izvajajo danes tisti, ki so hčerke, sinovi, vnuki, potomci tistih, ki so bili proti demokraciji, osamosvojitvi Slovenije, samostojnosti naše države.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme