Proslavljanje dneva državnosti in zaskrbljenost zaradi politično globoko razdeljene Slovenije

Na osrednji državni proslavi ob 25. juniju, obletnici osamosvojitve oziroma slovenske državnosti, je predsednik države Borut Pahor imel pomenljiv in spodbuden govor o naši polpretekli zgodovini in sedanjosti. Udeležencem proslave na Kongresnem trgu v osrčju Ljubljane je ponovil svoje prepričanje, da brez demokracije ne bi bilo slovenske države in brez demokracije tudi ne bo njene svetle prihodnosti. Pogreša zaupanje in samozavest, da bi se bili sposobni odkrito in nežaljivo pogovoriti o vsem in se v marsičem tudi dogovoriti. Ne kliče politične enotnosti, kakršna je bila pred slovensko osamosvojitvijo, kliče pa dialog in sodelovanje, obojega pa je odločno premalo. Slovenski državni poglavar je za svoj govor na proslavi, ki je bila prežeta z domoljubjem in spoštljivostjo, doživel aplavz in čestitke udeležencev, pa tudi voščila in priznanja iz tujine. Toda govor predsednika države je izzvenel v prazno, v formalnost, saj domala vse, kar se v Sloveniji dogaja, potrjuje njeno globoko razdeljenost. Politiki napovedujejo še večjo zaostritev razmer, grozijo z nasiljem, uporabljajo besede in pojme, kot
janšizem, rasisti, fašisti, protifašizem, izdajalci, in kar je še takega besednjaka iz virov tako imenovanega sovražnega govora. Med proslavo v Ljubljani je nekaj posameznikov z doslej neznano istovetnostjo zmerjalo in žalilo gardiste iz najbolj elitnega dela slovenske vojske, češ da so izdajalci slovenske države. Sicer pa naj bi bil tudi datum dneva slovenske državnosti, 25. junij, sporen. Časnikar tednika Demokracija Gašper Blažič v komentarju z naslovom Vojna, ki je v resnici trajala leto in pol meni, da se je vojna začela z razorožitvijo teritorialne obrambe v sredini maja 1990, končala pa z umikom zadnje skupine vojakov
Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije v noči na 25. oktober1991. Glede na pojavljanje rdeče zvezde v slovenskem družbenem prostoru pa se postavlja vprašanje, ali se je vojna zoper Slovenijo sploh kdaj končala. V Sloveniji je veliko znanih in vplivnih ljudi, ki podpirajo vlado Janeza Janše, in veliko tudi tistih, ki mu ne zaupajo in verjamejo, ga sovražijo in mu grozijo, nekateri tudi s smrtjo. Nasprotniki so razvrščeni v vse dele družbe: Janeza Janšo žalijo kulturnieki, ki so zaposleni in dobro plačani, protestniki vseh vrst in nazorov, mnogi novinarji, tudi nekateri pisatelji. Njegova velika medijska nasprotnika sta RTV Slovenija in POP
TV. V petek, 26. junija, zvečer so protestniki spomeniku pesnika Franceta Prešerna v središču Ljubljane nadeli okove, domnevno kot protest proti ograjam, s katerimi po njihovem mnenju policija omejuje pravico do zbiranja in protestov. Okovi na pesniku bi lahko pomenili uvod v onesnaženje ali celo rušenje spomenikov v Ljubljani, ki protestnikom morda niso všeč.
Razmere v Sloveniji natančno spremlja in jih ocenjuje pater Branko Cestnik, župnik na Frankolovem pri Celju, sicer tudi pisatelj in oseba z veliko znanja. Pravi: “Dokler ljudje z rdečo zvezdo druge obtožujejo fašizma, je take obtožbe treba ocenjevati skrajno previdno. Prevratništvo, ki je zajelo zahodne države in ogroža tudi Slovenijo, je sposobno rušiti spomenike, ni pa sposobno dati odgovora na pereča vprašanja. Razvpiti petkovi protesti v Ljubljani in drugod niso spontani. Gre za neko akcijo, načrt, štabno delo. Tudi namen je jasen. Protesti bi prenehali, ko bi padla vlada. Protestniki izhajajo iz jeder, ki jih sestavljajo stranka Levica, Socialni demokrati in tednik Mladina. Mnogi se sprašujejo, zakaj politična desnica ne organizira svojih protestov. Jaz zdaj ne bi hodil na ulice. Ulica postaja nasilna, na njej je neki specialni virus nasilja, ki lahko hitro izbruhne, mi kristjani pa pri tem ne smemo sodelovati. Kristjan mora v napeti družbeni situaciji, kakršna je sedaj, delovati povezovalno, ne razdiralno. Ljudje dobre volje ne hodite na ulice, kjer prirejajo proteste, raje ostanite doma in se povežite z alternativno družbo, ki bo povezala Slovence in ki bo gradila demokracijo.
Kar sledim, vidim, da se policiji na samozvanih protestih nastavljajo
pasti, da bi posredovala s prekomerno silo. Pripravljeni so telefončki in kamere, da bi to posneli. Protestniki oziroma njihovi voditelji in spodbujevalci si želijo nasilne policije, da se potem uresniči njihova
prerokba o policijski državi in fašizmu. Ta pojem je ostal prazen, ker ga uporabljajo za vsakega, ki jim ne ustreza. Da smo fašisti, so nekdaj označevali tudi nas duhovnike. Kar zadeva pojem janšizem, je izmišljen in ustvarjen za dosego kratkih političnih ciljev. Deluje kot spodbuda za protestnike, ki jim sedanja vlada ni všeč. Bolj pa bi bil pozoren na besedo smrt”.
Navajam še nekaj aktualnih dogodkov in podatkov, ki potrjujejo vlogo in delovanje kristjanov v Sloveniji. Zakrament mašniškega posvečenja je letos, v ponedeljek, na praznik apostolov sv. Petra in Pavla, prejelo sedem novomašnikov. Pet jih prihaja iz ljubljanske nadškofije, eden iz Škofije Novo mesto, eden pa iz Nadškofije Maribor. V novomašni dvojni številki slovenskega katoliškega tednika Družina so objavljene tudi fotografije s podatki 57 srebrnih in drugih jubilantov iz duhovniških vrst. Ksenja Hočevar je v Družini zapisala, “da bistvo ni v številu starih in novih duhovnikov, ampak je bistveno duhovništvo vsakega kristjana, ki ga živi v moči zakramenta svetega krsta”. Zanimivi so tudi najnovejši podatki o delujočih osebah v cerkvi na Slovenskem. V Sloveniji deluje 14 škofov, 1020 duhovnikov, 461 redovnic, 672 laiških katehistinj, 9.170 ključarjev oziroma članov župnijskih pastoralnih svetov ter 11.212 prostovoljk in prostovoljcev iz cerkvenih vrst v dobrodelni organizaciji Karitas. Podatki o zakramentih pa navajajo, da je bilo v letu 2019 v Sloveniji 10.694 krstov, 9.369 prvih obhajil, 9.050 svetih birm, 2.778 cerkvenih porok in 14 posvečenih novomašnikov.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme