Tržaška

“Propagandni spot” ali slabljenje materinščine?

“Propagandni spot” ali slabljenje materinščine?

DSI / Zanimivo srečanje o izbiri jezika pri slovenskih piscih

Društvo slovenskih izobražencev in založba Mladika sta v ponedeljek, 1. aprila, priredila zanimiv večer o jeziku in pereči problematiki o slovenskih avtorjih, ki izbirajo tuj jezik za pisanje svojih del. Revija Mladika je o tej temi, ki že dalj časa odmeva v matični državi in pri nas, namenila lansko 9. številko. Avtorji člankov so v Fokusu razmišljali o več vidikih tega vprašanja, o definiciji slovenskega pisatelja, jezikovni identiteti, medkulturnosti in večjezičnosti v sodobnih delih, o jeziku kot osnovi, na katerem se gradi identiteta narodne skupnosti. O tem so marsikaj povedali gostje večera z naslovom Slovenščina, kje si? , in sicer literarna zgodovinarka Marija Pirjevec, esejistika in pisateljica Vilma Purič ter pisatelja Marij Čuk in Dušan Jelinčič. V uvodu je glavna urednica Mladike Nadia Roncelli predstavila goste in temo večera. V matici obstaja vprašanje definicije slovenskega pisatelja. Do nedavnega je bil jezik osnovno merilo in pogoj za članstvo v društvu slovenskih pisateljev, od leta 2014 je postal enako merilo za članstvo geografski vidik. Takemu mnenju nasprotuje pisatelj in prevajalec Aleš Berger, za katerega je lahko slovenski pisatelj samo tisti, ki piše v slovenskem jeziku. Pisateljica ameriškega rodu Erica Johnson Debeljak, ki je nasprotnega mnenja, pravi, da je treba upoštevati druge elemente identitete. Rodila se je v ZDA, piše v angleščini, a večina njenih knjig je izšla v Sloveniji ter večkrat obravnava slovensko tematiko. To je vprašanje, ki je neposredno povezano s problemi v naši skupnosti, kjer so jezikovna prehajanja iz slovenščine v italijanščino vse pogostejša. Tako je na primer literarna zgodovinarka Tatjana Rojc napisala prvenec v italijanščini, Anja Zobin (žal zaradi bolezni ni bila prisotna na večeru) piše kriminalke v italijanščini, Claudia Voncina in Nelida Ukmar objavljata kratko prozo in pesmi v italijanskem jeziku. Obe sta bili vabljeni na večer, a se ga nista mogli udeležiti, poslali pa sta vsekakor kratek zapis. Claudia Voncina je zapisala, da se ustvarjalnost rojeva v globini duše, da je izbira jezika lahko tudi podzavestna, predvsem pa odvisna od zgodovinskih, osebnih dogodkov in šolske izobrazbe, ki vplivajo na mišljenje in izražanje. Dela v tujih jezikih prispevajo k boljšemu medsebojnemu razumevanju, so znak odprtosti in kohezije med različnimi kulturami na našem ozemlju. Podobno Nelida Ukmar piše, da ji je pisanje v italijanščini obogatilo življenje in ponudilo možnost za poklicno izpopolnjevanje. To jo veseli in ne škoduje njeni slovenski pripadnosti.
Sledil je poseg Marije Pirjevec, ki je z zornega kota slovenske literarne zgodovine obrazložila problematiko ustvarjalnega prestopa iz enega jezika v drugega. Ni naključje, da smo jezikovni narod, je poudarila Pirjevec, saj se je slovenski narod skozi dolga stoletja počasi uveljavljal na področju jezika in kulture. Vprašanje knjižnega jezika kot potrjevalca in notranjega povezovalca narodne identitete je bilo že pri Trubarju odločilno. Prav tako je bila usodna izbira materinščine 300 let kasneje za Franceta Prešerna. Prepričan je bil, da ima vsak jezik skupaj z literaturo pravico do lastne nezavirane rasti. Razmere so se zaostrile v prvi polovici 20. stoletja predvsem na obrobju slovenskega etničnega prostora, ki je bil z rapalsko pogodbo in koroškim plebiscitom ločen od matične države in s tem obsojen na narodno smrt. Takrat so naši pisatelji in pesniki že v zgodnji mladosti doživljali hude travme ob prepovedi materinščine. Poskusiti kreativno pisati v tujem jeziku je po besedah prof. Alojza Rebule kretnja, ki jo lahko navdihujejo slavohlepnost, manjvrednostni kompleks ali eksperimentiranje. Z eno besedo nekaj, kar diši po nepristnosti. V današnjem globaliziranem svetu se problematika nadaljuje. Tako slovenski pisatelji v matični državi pišejo v francoščini in angleščini. To pa ne gre brez notranjih dvomov in travm. Zanimiv je bil primer Tomaža Šalamuna, ki ga je ameriška več letna avantura tako posrkala, da je začel celo sanjati v angleščini. Sam je napisal, da je bila to velika stiska, ki je zadela bistveni živec njegove poezije, in se je zato odločil za vrnitev k slovenščini. Ob tem lahko spoznamo, da je prehod iz maternega jezika v tuj jezik za marsikaterega pisatelja boleč in lahko tudi nevaren, je sklenila prof. Pirjevec.
Pisateljica Vilma Purič se je osredotočila predvsem na naše čase s posebnim poudarkom na pesnice. Zadnja leta, pravi pisateljica, se pri pisanju potencirajo predvsem sporazumevalne funkcije jezika in se nekoliko zanemarja doživljanje jezika oz. jezikovno zavest.  (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

13.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!