Pronicljivo umetniško srce, sočutno do malih, na rob potisnjenih ljudi

Piše: Iva Koršič

Na odkrivanje nebesnih scenarijev je odšel Marko Sosič

Zdi se, da se smrt s svojo koso v zadnjih časih zmeraj bolj pogosto z velikim užitkom podaja v gledališki svet in tam privoščljivo maha z njo tudi po mlajših gledališčnikih, ki bi lahko s svojim umetniškim žarom še veliko zanimivega ustvarili.

Prav na dan sv. Blaža, zavetnika bolezni v grlu, je za zmeraj zapustil gledališki in filmski svet ter odložil svoje rahločutno pisateljsko pero Marko Sosič. Neizprosna bolezen ga je po krajši hospitalizaciji v katinarski bolnišnici iztrgala iz domačih logov. Za njim je zazijala vrzel, ki jo bomo občutili vsi, ki smo ga poznali, še zlasti pa domači in prijatelji, od katerih se je Marko mnogo prezgodaj poslovil.

V decembru 2020 je praznoval šele 62. rojstni dan. Koliko tankočutnih zgodb bi nam lahko še pripovedoval z odrskih desk ali filmskih platen! Koliko podob in usod ljudi iz domačih in bolj oddaljenih krajev bi lahko še prebirali izpod njegovega prodornega peresa, ki je ubralo svojevrsten izpovedni izrazni slog.

Smrt je res neizprosna!

Nejeverni in obnemeli, ker tega nočemo sprejeti, bomo morali odslej o njem, zelo občutljivem človeku, polnem humanosti, pisati v pretekliku. Ob njegovih gledaliških, filmskih in literarnih stvaritvah pa bo v nas še naprej tlel neizbrisen spomin nanj in ogreval naša omrtvela srca. Radi se bomo spominjali srečanj z njim, pozornih in prijaznih besed, včasih tudi začinjenih z duhovitim humorjem z blagim nadihom ironije, ki smo jih bili deležni.

Marko Sosič je literarni navdih velikokrat črpal iz rodnega kraškega kraja. Rodil se je namreč na Opčinah 22. decembra 1958 in tu preživljal svoja otroška in mladostniška leta. Prirojena nadarjenost za umetnost, ki se je kasneje spremenila v pravo strast, ga je ob koncu 70. let prejšnjega stoletja popeljala do Zagreba. Na tamkajšnji Akademiji za gledališko in filmsko umetnost je iz režije diplomiral l. 1984.

Čeprav ga je najbolj privlačeval filmski svet, je večino svojih ustvarjalnih moči razdajal na odrskih deskah. Od l. 1991 do l. 1994, ko so s predstavo Krst pri Savici svečano odprli novo gledališko hišo, je bil umetniški vodja tedanjega Primorskega dramskega gledališča, sedanjega Narodnega gledališča Nova Gorica. Svetle in temne strani tega novogoriškega oz. solkanskega obdobja je orisal v knjigi Tisoč dni, dvesto noči s podnaslovom Moj čas v Primorskem dramskem gledališču (1996). To so dnevniški zapisi (ta zvrst pisanja mu je bila še posebno pri srcu, večkrat se je z njo oglašal tudi s kritičnim nadihom v poznejših gledaliških listih, ki so spremljali predstave SSG). Te iskrene beležke vsakdanjika v novogoriškem gledališču so nastajale na goriškem Travniku, kjer je tedaj prebival. Ustvarjalno delo tega gledališkega hrama na zahodnem delu Slovenije je spremljal tudi po svojem odhodu v druga ustvarjalna okolja. Kot režiser se je vanj vrnil šele l. 2014, ko je svoj lirični režijskih odtis, odet v tančico skrivnosti, ki ovija onstranski svet, pustil v nadrealistični komediji Zgodba o pandah, ki jo pove saksofonist z ljubico v Frankfurtu.

Kar v dveh mandatih je vodil Slovensko stalno gledališče v Trstu, od l. 1999 do l. 2003, in od l. 2005 do l. 2009. Pod njegovim vodstvom je gledališče ubralo novo pot in dobilo obrise nove “evropske širine”. S svojo “svetovljansko” vizijo je vrata gledališča odprl tudi italijanskim gledalcem, saj je v slovenske predstave uvedel elektronske italijanske nadnapise, ki so nato postali stalnica. Tako so tudi italijanski gledalci lahko spremljali uprizoritve slovenskega gledališča in začeli odkrivati njegove poetične usmeritve in ceniti njegovo ustvarjalnost. Tudi v repertoarne izbire je vnesel marsikatero novost, ki je sicer niso vsi radovoljno sprejeli. Predstave je odbiral tudi med slovenskimi in italijanskimi sodobnimi avtorji in s tem spodbujal prevajanje dramskih tekstov, ob nenehnem iskanju novih izraznih možnosti in stremljenju po umetniški kakovosti. Pri tem si je vselej prizadeval, da bi vse potekalo v nekem novem duhu dialoga med dvema tukaj živečima narodoma. Če se ozremo na repertoar njegovega prvega mandata, se nam izrišeta v spominu dve zelo posrečeni predstavi: sodobnejša interpretacija slovenske klasike, Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, in za naše odre povsem novo gledališko izražanje koreodrame, v katero je znano Lorcovo mojstrovino Krvava svatba genialno spletel Damir Zlatar Frey. V poznejših letih si je s Primožem Beblerjem prizadeval vključiti tudi tržaško gledališče v mrežo primorskih in evropskih sodelovanj.

Sosič je svoj režijski pečat odtisnil v različnih slovenskih gledališčih, pa tudi italijanskih. Mostove med dvema kulturama je gradil tudi kot dramatik. V zadnjih letih je sestavil kar nekaj dramskih besedil za koprodukcije Slovenskega stalnega gledališča in Stalnega gledališča FJK, ki so doživele velik odziv. Spomnimo se le na predstavi Trst mesto v vojni (tekst je podpisal skupaj s Carlom Tolazzijem) in Grozljiva lepota. SSG je pod njegovim vodstvom sodelovalo tudi na Primorskem poletnem festivalu in ustvarilo nekaj nepozabnih koprodukcijskih predstav. Ena od teh so gotovo Bakhantke, velika odmevna predstava, ki je v sklopu evropske gledališke mreže Neta gostovala celo v Sankt Peterburgu in v Turčiji.

V neizbrisnem spominu vseh tistih, ki smo imeli srečo si jo ogledati, bo ostala njegova izjemno tankočutna, z njegovo značilno poetiko stkana predstava Kjer se ljubezen izliva v sinje nebo, gledališki kons, ki ga je s čustveno nitjo izvezil ob stoletnici rojstva Srečka Kosovela, v sezoni 2003-2004. Takrat sta mladega Kosovela, pesniško dušo, polno zavzetosti in hrepenenja po življenju, poosebila nepozabna, izjemna Lidija Kozlovič (1938-2009), ki je bila zadnjič na odru SSG, in Aleš Valič (1955), eden najboljših slovenskih igralcev, s svojim globokim glasom. Marko Sosič je celoto ovil v enkraten lirični spev pesniku, njegovemu obširnemu pogledu na svet in krasni kraški zemlji. To je nadvse ljubil tudi Sosič, ki je v SSG l. 2014 režiral dve trpki enodejanki italijanskega avtorja Spira Scimoneja. V njiju se zrcali vsa njegova sočutna narava do ljudi, potisnjenih na rob, ki bi jim rad vrnil vsaj trohico dostojanstva. Po tej tematiki je rad posegal. Blizu pa mu je bilo tudi gledališče absurda. Mojstrsko je recimo zrežiral Becketovo tragikomedijo Čakajoč Godota – v sijajnem prevodu Aleša Bergerja – v sezoni 1997/1998.

V sezonah 2003/2004 in 2004/2005 je opravljal funkcijo selektorja najpomembnejšega slovenskega gledališkega festivala Borštnikovo srečanje in Tedna slovenske drame.

V prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja je bil na eni izmed prvih izvedb Zamejskega festivala amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah član komisije in si z radovednostjo ogledoval ljubiteljske odrske postavitve. Tudi tu se je izkazal za prijetnega in duhovitega sogovornika. Valovi našega radia so bili tudi deležni njegovega ustvarjalnega toka, saj je sodeloval s programskim oddelkom sedeža Rai za Furlanijo Julijsko krajino (prejšnji četrtek so enkratmesečno oddajo o gledališkem ustvarjanju začeli prav s poklonom njemu v spomin). Prav na našem radiu v oddaji Kulturni dogodki so se mu 5. in 6. februarja poklonili kulturniki iz različnih krogov. 

Med njegovimi filmskimi umetninami sta ganljivi celovečerni film Komedija solz, v katerem sta protagonista v vseh psiholoških odtenkih pretresljivo orisala Ivo Barišič in Marjuta Slamič. Trajno bo o njegovi poetični naravi pričal tudi kratki film V tišini letnih časov, ki izzveni kot subtilen portret beneške likovne ustvarjalke Luise Tomasetig;  nastal je v produkciji Slovenskega programa Deželnega sedeža Rai za FJK. Film se izrisuje kot prosojna tančica  podob in glasov iz neokrnjene narave Nadiških dolin. Svoj zadnji dokumentarni film je Sosič posvetil pianistki Karmeli, v Avstriji živeči sestri Srečka Kosovela, katere osebnost ga je povsem očarala.

Sam je bil zagrizen iskalec resnice in je

opozarjal na krivice vseh vrst. To je jasno razvidno tudi iz njegovih literarnih del. Njegovo prva publikacija je zbirka kratke proze Rosa na steklu, ki je bila izdana l. 1991 pri ZTT. Leta 1997 je pri založbi Mladika izšel njegov kratki roman Balerina, balerina, ki je kasneje kot odrska upodobitev zaživel v nadvse izraziti interpretaciji Lučke Počkaj. Delo je doživelo več ponatisov in bilo prevedeno v razne jezike.  Zanj je dobil tržaško nagrado vstajenje, in se z njim uvrstil tudi med finaliste za nagrado kresnik (deležen je bil tudi posebnega priznanja Umberto Saba in  nagrade Citta’ di Salo’). V izboru za nagrado kresnik sta bila tudi njegova romana Tito, amor mijo (2005), ki je bil nominiran še za nagrado Prešernovega sklada, ter Ki od daleč prihajaš v mojo bližino. Zbirka kratkih zgodb Iz zemlje in sanj je bila nominirana za najboljšo knjigo leta (Kritiško sito) ter uvrščena v ožji izbor za nagrado Fabula 2012. Z delom Kratki roman o snegu in ljubezni (2014) se je še četrtič uvrstil med velike finaliste za nagrado kresnik. Zadnji po vrsti je njegov roman Kruh, prah, ki je izšel l. 2018 pri založbi Goga.

Sosiču ni bilo tuje niti prevajanje; v slovenščino je prelil nekaj romanov pisateljice Susanne Tamaro, s katero sta prijateljevala že v študentskih letih.

Marka Sosiča bomo poleg svojcev in ožjih prijateljev pogrešali tudi vsi tisti, ki zahajamo v gledališke dvorane in se nam je globoko v spomin vtisnil njegov pronicljivi, lirični nadih, s katerim je odel vsako izbrano tematiko, ki se je navadno sukala okoli “ponižanih in razžaljenih” in jim na vsak način skušal vrniti dostojanstvo človeka. Odločno se je postavil tudi za vse tiste, ki so doživeli krutost vojnih dogodkov na Balkanu, in poudarjal nesmiselnost vojnih spopadov.

Vsi, ki smo ga poznali, se lahko pridružimo novogoriškim gledališčnikom, ki so v njegov spomin zapisali: Brez besed smo ob nenadnem, prezgodnjem slovesu. V tvoji bližini smo vselej čutili iskrenost, angažiranost, sočutnost pa tudi nezamenljivo vedrino in humor.

Dragi Marko, hvala za vse, kar si nam  podaril lepega s svojo iskreno umetniško dušo.

Pogrešali te bomo, zdaj ko si prekoračil tisto nevidno črto (mi še čakamo Godota!), ki ločuje znano tostranstvo od neznanega onstranstva, dokler se ne snidemo nad zvezdami.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme