Prof. Martin Jevnikar - velik mož knjižne slovenske besede
Prof. Martin Jevnikar, čigar stoto obletnico rojstva obeležujemo te dni, je bil slovenski literarni zgodovinar, univerzitetni profesor, urednik, esejist, prevajalec, kritik, kulturni delavec, predvsem pa izjemno prisoten, zvest opazovalec literarnega delovanja pri nas.
Prof. Martin Jevnikar se je rodil 1. maja leta 1913 v kraju Spodnje Brezovo, umrl pa je 10. januarja leta 2004 v Trstu.
Rodil se je v kmečki družini na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori. Po končani tamkajšnji osnovni šoli se je vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani in jo končal leta 1934. Na Univerzi v Ljubljani je leta 1939 doštudiral slavistiko, diplomo pa je leta 1961 nostrificiral na Univerzi v Rimu z disertacijo Influssi di Cristoforo Schmid sulla narrativa slovena (Vpliv Krištofa Schmida na slovensko pripovedništvo). Med leti 1940 in 1943 je poučeval na IV. moški realni gimnaziji za Bežigradom v Ljubljani, do maja 1945 pa na klasični gimnaziji v stavbi pri uršulinkah. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, od tam pa v begunski taborišči v Monigu in Serviglianu v Italiji. Bil je profesor in tajnik slovenske begunske gimnazije v Monigu pri Trevisu, nakar se je pridružil javnim delavcem, ki so v Trstu obnavljali slovensko šolstvo. Od 1. oktobra 1945 do septembra 1980 je služboval kot profesor slovenščine in zgodovine na sedanjem Trgovskem tehničnem zavodu Žige Zoisa (prej Slovenska trgovska akademija v Trstu), vendar je bil od šolskega leta 1972/73 oproščen pouka. V šolskih letih 1949/50–1953/54 je bil tudi ravnatelj na Srednji šoli Ivana Cankarja (takrat Nižji srednji šoli) pri Sv. Jakobu. Pod Zavezniško vojaško upravo je bil član komisije za izdajo slovenskih šolskih knjig. Od 1. novembra 1963 do 31. oktobra 1975 je predaval slovenski jezik in literaturo na univerzi v Padovi, od decembra 1972 do upokojitve oktobra 1983 pa slovenski jezik in literaturo na novi univerzi v Vidmu. Od aprila 1975 je imel tam tudi stolico za srbohrvaški jezik in literaturo in bil v letih 1973–1979 ravnatelj inštituta za slovanske jezike. Bil je predsednik in član raznih izpitnih komisij in natečajev, odbornik Društva slovenskih izobražencev v Trstu, član časnikarske zbornice in Italijanskega združenja slavistov. Dolga leta je vodil komisijo tržaške literarne nagrade Vstajenje in komisijo literarnega natečaja tržaške revije Mladike, predaval v raznih društvih itd. V Meddobju (Buenos Aires) je v letnikih 1956–69 vsako leto ocenil vse nove slovenske leposlovne knjige, v tržaški Mladiki (od 1967 v vsaki številki v posebni rubriki), Literarnih vajah in drugih publikacijah ter na Radiu Trst A pa je sproti spremljal vse zamejske in zdomske literarne novosti.
Vsi, ki smo se kakorkoli približali slovenski književnosti, smo zelo cenili njegove preudarne in vedno umirjene, do avtorjev vedno tudi plemenite, predvsem pa nikdar žaljive knjižne ocene. Označeval ga je plemenit, miren značaj, rad je spremljal tudi likovno dejavnost naših in slovenskih slikarjev in kiparjev, dejansko je bil vedno v osrčju kulturnega dogajanja v Trstu in ne samo.
Urejal je tudi Izvestje slovenskih šol v Trstu od 1950 do 1968 (razen 1959/60), tržaško revijo za dijake Literarne vaje (od 1953 do 1979), od črke H do konca (snopiči 7–20) Primorski slovenski biografski leksikon (Gorica). Veliko je pisal tudi za Trinkov koledar in Koledar Goriške Mohorjeve družbe. Od 1947 je skoraj do smrti sodeloval na Radiu Trst A, kjer je več let podajal pregled svetovne književnosti, večkrat predelal slovensko slovnico, razlagal je izvor lastnih imen, pripravil 20 dramatiziranih biografij, prevedel 73 radijskih iger, največ iz italijanščine, in pripravljal dramatizirane romane v nadaljevanjih. Napisal je nad 200 ocen novih knjig za revije in tržaški radio, sodeloval je za slovenska gesla pri enciklopediji Grande Enciclopedia Curcio v Rimu in pisal gesla za Leksikon pisaca Jugoslavije v Novem Sadu (2. knjiga) in Primorski slovenski biografski leksikon.
Njegove samostojne knjige so številne, omenili bi nekaj naslovov: Vsebine slovenskih leposlovnih del (I. zv. 1953, 2. izd. 1956; II. zv. 1954, 2. izd. 1959, III. zv. 1955, IV. zv. 1958), Prepovedane besede in zveze. Trst: Literarne vaje, 1965,
Veronica di Desenice nella letteratura slovena. Padova: Marsilio, 1965, La letteratura giovanile jugoslava. Milan: Casa Editrice Trevisini, 1968, sln. del. 111-186, Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku. Celovec: Mohorjeva družba, 1971,
Slovenska izseljenska književnost (z J. Žitnik in s H. Glušič). 3. zvezek. Ljubljana: ZRC: Rokus, 1999. Pomembnih je tudi desetina njegovih knjig za šolsko rabo, med njimi najdemo več slovnic, ne nazadnje je bil prof. Martin Jevnikar eden tistih pomembnih slovenskih mož, ki so nam v Italiji na pogorišču druge svetovne vojne postavili na noge slovensko šolstvo inh poučevanje slovenskega jezika. Prav tako ne moremo mimo njegovih izjemno pomembnih razprav o Krištofu Schmidu, Ivanu Trinku Zamejskem, Ivanu Cankarju, Josipu Jurčiču, Silvinu Sardenku in vrsti drugih književnikov.
Tisti, ki smo ga imeli srečo spoznati, se ga bomo spominjali kot umirjenega, preudarnega ter modrega moža, ki je tiho spremljal prav vse knjižno dogajanje pri nas, predvsem pa se ga bomo spominjali kot iskrenega zapisovalca in kritičnega spremljevalca naše književnosti. Prav je, da se ga te dni spomnimo, in je zato še kako prav, da bo 24. maja letos v dvorani ZKB na Opčinah celodnevni “Jevnikarjev simpozij”, ki ga pripravlja Slavistično društvo Trst Gorica Videm. Do takrat naj bi tudi izšla zelo obsežna knjiga (pri tržaški Mladiki) s ponatisom Jevnikarjevih prikazov in ocen povojne zamejske literature v Italiji, ki jo je uredila in v spremni besedi dopolnila prof. Marija Cenda.
JUP
