Prižgimo bližino!
Kako smo pisali poslanico za Luč miru iz Betlehema 2020
Plemenito poslanstvo Luči miru iz Betlehema še najbolj zasije v zahtevnih časih, kot je današnji. Prinašati ljudem bližino ima posebno težo predvsem v časih, ko ob omejitvah za zajezitev epidemije v sebi in drugih čutimo oddaljenost in samoto. Resnost situacije je pač do golega razgalila pravo podobo našega veliko bolj sebičnega in osamljenega sveta, kot se nam je ta zdel poprej, ko čutimo krhkost, naenkrat veliko bolj opazimo, da nismo pripravljeni tako veliko tvegati kot v časih, ko nam ničesar ne manjka. Zdi se namreč, da smo se v tem času v strahu pred okužbo – seveda povsem nenamenoma, a vseeno – nalezli tudi strahu pred ljudmi. Ali pa smo zaradi njega v imenu udobja samo sprejeli dober izgovor, da se za ljubezen v teh časih ni potrebno truditi.
Sporočilo letošnje poslanice Luči miru iz Betlehema nas poskuša spomniti, da sta ljubezen in bližina v teh nekoliko tesnobnih časih ključnega pomena. Ob skoraj enoletnem poslušanju z vseh strani, kako pomembni sta med nami razdalja in izogibanje stikom, nam je kdaj čudno že samo videti slike, posnetke iz tistih prejšnjih časov, ko nam je bil objem nekaj naravnega, kot dihanje, kot vsakdanji kruh, nelagodno se počutimo ob tem. In zdi se, da kakor čudna koprena padajo med nas samota, samozadostnost, enako velika sebičnost, ki se za razliko od prej zdaj samo ne skriva več. In nam postaja polnilo za tisti tesnobni občutek praznine, da nekoga potrebujemo.
Bojimo se, da nam razdalja ne bi prešla v navado. Zato smo letošnjemu romanju Luči miru iz Betlehema dali popotnico z geslom Prižgimo luč. Obdržimo bližino! “Obdržimo”, ne “ohranimo”, čeprav pomenita podobno, vendar pa beseda “obdržimo” v sebi skriva referenco na danes tako pogosti poziv “držimo razdaljo”. Zdelo se nam je pomembno poudariti, da je lahko tudi razdalja bližina, če je to najkrajša mogoča razdalja, saj smo danes občutka bližine bolj lačni kot kdajkoli prej. Ne samo osamljeni v domovih za ostarele in bolnišnicah, oni so samo najbolj pristna podoba tega, kar v sebi to pot čutimo vsi, čeprav si tega ne priznamo.
Zato govorimo o bližini. Zato si jo ob Luči voščimo. Ker je vsako hrepenenje po njej tudi korak bližje, kot advent, ki upa, želi, prosi, roti za odrešenje. In ker vsako majhno dejanje, ki izkazuje bližino, dobroto, ljubezen, danes še veliko bolj sveti in vliva upanje, ne glede na to, kako majhno je. Vsaka luč šteje, saj se v temi vidi tudi čisto drobceno lučko. In teh dejanj naš svet danes še posebej potrebuje, tihih in drobnih sporočil, da v mrzlih časih oddaljenosti nismo sami. Da nekdo misli na nas, da nekdo moli za nas, da je nekomu mar za nas. Če tega ne moremo pokazati z objemi in poljubi, to še ni izgovor, da ne moremo drug drugemu izkazati bližine. Nasprotno, vse to nas sili, da poiščemo nove poti, nove načine, morda celo še bolj pristne in iskrene, kot so bili poprej, ko so nam izgledali klišejski, ko so bili le stvar navade. Če hoče, ljubezen vedno najde pot. Ljubezen sveti in ogreje tudi s klicem, pismom, sporočilom, tudi prijaznim pozdravom dveh, ki se sicer skrivata za masko. Ljubezen ne ogroža varnosti. Samo sveti in greje, da jo začutimo drug v drugem.
Naša poslanica je majhen plamen, ki računa na vas, da ga razširite. Prinašamo jo v pričakovanju Božiča, katerega sporočilo je ravno Božja bližina vsakemu človeku. Zato je naloga vseh, ki verjamemo Vanj in v njegov prihod med nas, da poskrbimo, da se nihče v tem času ne bo počutil sam. Da po svojih močeh, na kakršen koli način že, drug drugemu prižgemo bližino. To si dolgujemo kot ljudje.