Prizadevali si bomo udejanjati njegove plemenite nasvete in želje

Japonska / Slovo od p. Vladimirja Kosa

V katoliški cerkvi sv. Ignacija v Tokiu so se po poročanju spletnega portala tednika Družina v petek, 22. julija 2022, poslovili od jezuita p. Vladimirja Kosa, ki je v ponedeljek, 18. julija, umrl v 99. letu starosti. Pogrebna sveta maša za dolgoletnega misijonarja na Japonskem, uglednega pesnika, teologa, filozofa, pisatelja, nagrajenca Prešernovega sklada in univerzitetnega profesorja filozofije na univerzi Sophia v Tokiu p. Vladimirja Kosa je bila ob 9. uri po slovenskem času (oziroma ob 16. uri po lokalnem japonskem), spremljati pa jo je bilo mogoče v živo po svetovnem spletu. Pogrebno sveto mašo, ki ni bila namenjena javnosti zaradi protikoronskih ukrepov, je ob somaševanju p. Masajukija Semota in br. Michaela Milwarda daroval jezuit p. Sandži Jamaoka.

“Hvaležni smo Bogu za življenje p. Vladimirja, skoraj sedem desetletij predanega misijonarja na Japonskem. V imenu jezuitov in pokojnikovih prijateljev na Japonskem izražam naše iskreno sožalje njegovim svojcem,” je uvodoma poudaril maševalec.

Z veliko žalostjo smo tudi v našem uredništvu spremljali mašo, saj je bil pokojni p. Vladimir Kos naš cenjeni sodelavec, prijatelj, predvsem pa duhovnik, ki je večkrat daroval mašo za vse nas, tako za uredništvo kot tudi za naše bralke in bralce, predvsem pa nam je v skrbno in lepo napisanih pismih vedno sporočal, da vedno moli za nas, kot nas je tudi podpiral pri našem delu. Seveda najprej tako, da nam je redno dolga leta pošiljal z Japonskega pesmi, ki smo jih navadno objavljali za velike krščanske praznike. Malo pred lanskim Božičem nam je poslal lastnoročno napisano zadnjo pesniško zbirko, iz katere smo za Božič objavili nekaj pesmi. V pismu nas je bodril, naj vztrajamo na začrtani poti, pri zavezi krščanstvu, slovenstvu in demokraciji, predvsem pa nam je iskreno povedal, da je edina pot v prihodnost v medsebojni spravi, ljubezni, tisti Ljubezni, kateri je sam posvetil življenje. Premalokrat se je poudarjalo njegovo tiho delo za uboge v Tokiu, saj je sam v enem svojih intervjujev skromno povedal, da je ponavadi zjutraj bil na univerzi, v popoldanskem času pa se je posvečal pomoči na rob potisnjenim, najrevnejšim, katerim je nosil hrano in oblačila, in je tudi zato bil njegov univerzitetni kabinet večkrat pravo skladišče pomoči za najbolj revne.

Njegova pesniška zbirka Dober večer, Tokio (1960) ni le prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem, ampak tudi ena prvih pesniških zbirk sodobne slovenske poezije. Leta 2014 je p. Kos prejel nagrado Prešernovega sklada.

P. Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti. Odraščal je v Mariboru. Ko so štajersko prestolnico med drugo svetovno vojno zasedli Nemci, so družino preselili v Srbijo, on pa se je umaknil v Ljubljano. Od tod so ga Italijani internirali v koncentracijsko taborišče Gonars. Po koncu vojne je odšel v Rim, kjer je leta 1953 doktoriral na papeški univerzi Gregoriana. Po posvečenju se je pridružil jezuitom in se na Irskem pripravljal na misijon na Japonskem, kamor je odšel leta 1956. Prvo pesniško zbirko Marija z nami je odšla na tuje je objavil že leta 1945 v Lienzu. Odtlej je izdal skoraj 30 pesniških zbirk. Desetletja po vojni je veliko objavljal v slovenskih revijah v tujini, veliko v argentinskem Buenos Airesu. Leta 1960 je v Tokiu izdal zbirko Dober večer. Od leta 1995 je objavljal tudi v Sloveniji. Pri Goriški Mohorjevi družbi je leta 2018 izšla njegova zbirka Kot sonca zlat zaton. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi, ki sta izšli leta 2012. “Njegova poezija se odpira harmoničnemu doživljanju japonske narave, človekovega mesta v kozmosu in – nazadnje – krščanske transcendence kot temeljnega ozadja vseh bitij, njihove lepote, globine ter nagovarjajoče moči”, so tedaj zapisali v utemeljitvi nagrade.

Obenem je p. Vladimir Kos skoraj 40 let predaval klasično filozofijo na japonski univerzi Sofia v Tokiu in skoraj 60 let deloval kot misijonar med zapuščenimi otroki in brezdomci v predmestju Tokia. Od leta 1996 naprej je redno prihajal v Slovenijo ter predaval kot gostujoči profesor na Univerzi v Mariboru, na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Teološki fakulteti v Ljubljani in v zadnjih letih tudi na Katoliškem inštitutu.

Hvaležni Bogu, da smo tudi mi pri Novem glasu bili skromen del njegove dolge življenjske poti, želimo, da bi pri Stvarniku užival večno lepoto in še z nebeških planjav usmerjal naše delo.

Hvala za vse, cenjeni dolgoletni sodelavec in naš spodbujevalec, p. Vladimir Kos! Naj vam Nebeški Oče bogato poplača za vse dobro, ki ste ga v življenju storili.

NAŠ DUH NE ZNA UMRETI!

Vladimir Kos

Naš duh je tudi naš razum in – duša!

Da v njem snovi ni – harfa moja poj!

Kako strupena je v človeku suša,

ki mu vse to je zapeljiv opoj …

Od vekomaj Trije’ so Bog Ljubezen!

Ljubezen v nas: Nebeški potni list.

Edini prav za vse ljudi obvezen –

Vstajenja križ je čisto zlat podpis.

Oj, harva moja, pojva! Prav o smrti:

neskončno se življenje z njo začne!

Tu vsi registri sreče so odprti,

saj Bog ni v luči svečk mrtvašnice!

(iz zbirke Pesmi: za še en smehljaj, Tokyo, 2021)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme