“Prisluhniti vsakemu otroku je magično, učitelji so čarovniki!”
NŠK – SLORI / Predstavitev monografije Slovenščina v vrtcu
Narodna in študijska knjižnica in SLORI – Slovenski raziskovalni inštitut sta organizirala predstavitev monografije Slovenščina v vrtcu: poučevanje in učenje jezika v vrtcih s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Srečanje z avtoricama Barbaro Baloh, izredno profesorico na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem, in Majo Melinc Mlekuž, predavateljico na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, je potekalo v sredo, 8. novembra, v Feiglovi knjižnici. Z njima se je po uvodnem pozdravu direktorja SLORI-ja Devana Jagodica pogovarjala ravnateljica Sonja Klanjšček.
Jagodic je dejal, da v našem okolju, ki postaja s pedagoškega in didaktičnega vidika vse bolj kompleksno, krvavo pogrešamo strokovno gradivo, ki bi lahko bilo v pomoč vzgojiteljem, ki poučujejo v jezikovno in kulturno heterogenih skupinah. V znanstveni monografiji Slovenščina v vrtcu je poučevanje slovenskega jezika osrednji predmet obravnave. Zamisel za pripravo publikacije je nastala v času izobraževalnega programa za učni kader, ki je potekal v začetku lanskega leta in na katerem sta sodelovali avtorici ter veliko število vzgojiteljev in vzgojiteljic. Nabralo se je veliko gradiva, iz katerega je nastala knjiga, ki jo je izdal SLORI, podprlo pa tudi Ministrstvo za kulturo RS. Sonja Klanjšček je priznala, da je vprašanje jezika v slovenskih šolah v Italiji bistveno, saj so se razmere v zadnjih letih zelo spremenile in zahtevajo od učnega kadra, še posebno v vrtcih, izjemen napor. “V vrtcu se jezikovno znanje otrok sistematizira, gre za ključno obdobje, ko pride do preloma jezikovnega znanja,” je poudarila Maja Melinc Mlekuž. Že na omenjenem izobraževalnem programu so sodelujoči vzgojitelji nakazali, s kakšnim znanjem slovenščine naj bi otroci prišli v osnovno šolo, obenem pa so bila vzgib, kako program oblikovati, tudi pričakovanja staršev. Strokovnjakinja je razložila, da se naši vzgojitelji ukvarjajo z otroki, ki dobro ali odlično poznajo slovenski jezik, s takimi, ki govorijo izključno narečno, s takimi, ki imajo zelo omejeno besedišče, ki se učijo slovenščine kot drugega jezika in še s takimi otroki, ki imajo tudi specifične učne težave. “Vzgojitelji morajo tako voditi pedagoški proces, da bodo čisto vsi otroci napredovali in se pripravili za vstop v osnovno šolo,” v pomoč pa jim bodo lahko tudi didaktične in podporne strategije, ki so objavljene v monografiji.
Naši vzgojitelji se srečujejo z množičnimi izzivi in, kot je poudarila ravnateljica, mora vsak od njih biti “razmišljujoči strokovnjak”, to se pravi, da mora stalno iskati najbolj učinkovite pristope. V vrtcu namreč razvijajo vse štiri sporazumevalne dejavnosti, govorjenje, poslušanje, predbralne in predpisalne zmožnosti. Barbara Baloh je poudarila, da je monografija skladna z otrokovim jezikovnim razvojem in upošteva tudi pojave, ki se včasih dogajajo, kot so npr. obdobje molka in mešanje jezikov. Za veliko otrok je slovenščina drugi jezik, ampak “vsi otroci v skupini morajo napredovati”, na kakšen način bodo to počeli, pa je največja zagata. Avtorici svetujeta, naj otroci v vrtcu uporabljajo vse čute, pomembni so torej tudi ritmizacija, ponazarjanje z gibi, uprizarjanje, tipanje, poslušanje glasbe – odziv vsakega otroka mora biti celosten in pri tem sta tudi skupinsko delo ter pohvala izredno pomembna. Vzgojitelj mora vse dejavnosti zelo skrbno načrtovati in prilagoditi posameznemu otroku, nazadnje pa mora igrati tudi vlogo “klovna” in igrivo pritegniti pozornost malčkov, poučevanje mora biti “navdušujoče”.
Barbara Baloh je v nadaljevanju dejala, da se otrok ne bo nikoli sam odločil za učenje jezika, če ne bo v sebi imel nekega notranjega cilja, in to je komunikacija. Vzgojitelj mora vsakemu otroku prisluhniti: “To je magično delo, učitelji so čarovniki!” Poudarila je tudi vlogo pripovedovanja in sodelovanja med učitelji in starši in da “starši morajo biti zavezniki učiteljev”. Razne podporne strategije, nekatere so navedene tudi v monografiji, pomagajo otroku, da sploh vstopi v svet pripovedovanja in da pri tem razume, da je to, kar dela, dragoceno; branje postane slovesen dogodek, na katerega mora biti vzgojitelj res dobro pripravljen. “Vzgojitelji smo v vrtcu zaradi otrok, čut dragocenosti in ovrednotenje otrokovega dela pa morata biti prisotna tudi v družini!”
Ravnateljica Sonja Klanjšček je nazadnje dejala, da se v naših vrtcih in šolah vsi trudijo, da bo poznavanje jezika postalo pri vseh otrocih realna kompetenca, da bo slovenščina postala tudi pogovorni, ne samo učni jezik, “za napredek pa je potrebno, da otroci jezik vzljubijo”.
