Prišel je in živi med nami ...

Piše: Ambrož Kodelja

Nekatere naše družine naredijo božično drevesce za Brezmadežno, jaslice pa nastajajo postopoma, večer za večerom do Božiča. Po maši na tretjo adventno nedeljo je pricapljal k meni deček, ki šele komaj govori. V rokah je imel dva medvedka in začel: “Jezuscek, pobcki, ne papat, Jezuscek, Jezuscek, na, na …” Pojasnil sem mu, da so v jaslicah ovčke in da tja medved ne spada, ker bi ovčke pojedel. On pa: “Ne, pobcki lacni, papat …” in mi ponujal medvedka. Pristopila je mama in pojasnila: “Delali smo božično drevesce in smo mu pripovedovali, da so na svetu tudi lačni otroci, ki nimajo igrač in ne hrane. On je to poslušal in zdaj vse, kar ima, razdaja. Vam je prinesel dva medvedka, poštarju je dal čokolado, sosedi, ki je prišla na obisk, napolitanke, vse, kar dobi, razda …” “Vidite, gospa, vašega dečka se je dotaknila zgodba o revščini. Kdo ve, koliko časa ga bo spremljala. Vendar, dotaknila se ga je! – Kaj pa nas?”

Oni dan sem se moral nasmejati eni od mam, ko mi je pripovedovala: “Naš fant je zdaj po diplomi na medicini na praksi v bolnišnici. Včeraj je bil v porodnišnici. Ko je prišel domov, je že na vratih zakričal: “Mama, ti ne veš, kako majhni so otroci, ko se rodijo!” Zasmejala sem se in rekla: Vem, vem, saj si bil tak tudi ti!”

Drugi fant prihaja vsako nedeljo pred mašo v zakristijo, da se pripravi na branje mašnih prošenj. Mimogrede sem ga vprašal: “Je kaj novega v Ljubljani? Si naredil kolokvij?” On kratko: “Ja, ni bil težak.” “Pa?” “Bili smo v porodnišnici in spremljali zelo težke porode. Ena kolegica se je onesvestila, tudi nekateri fantje so se tresli … Vi ne veste, kakšno trpljenje spremlja porod in koliko krvi izgubijo nekatere mame! Mentorica, ki je naše gore list, nas je na koncu bodrila, češ da je tudi ona doživljala isto, zato naj si ne delamo skrbi, se bomo na to navadili, saj bo to naš poklic …”

Ob koncu maše je prišel v zakristijo možak in naročil mašo za mamo. Rekel je: “Veste, jaz sem bil v naši družini četrti fant. Ko so mami povedali, da je dobila dečka, je vzkliknila: ‘O, že spet pob!’  Zdravnik pa je takoj dodal: ‘Gospa, rodil se je človek!’ To zgodbo je moja mama nam vsem velikokrat povedala.” “Pa veste, zakaj?” ga vprašam. “Vem, vem!” odgovori, “da bi znali ceniti človekovo življenje!”

Zgodbe, ki jih piše življenje, so prepletene s skrivnostjo rojstva in tudi z božično skrivnostjo. “Kajti Dete nam je rojeno, sin nam je dan” (Iz 9,5).

Rojstvo je izvir upanja, začetek življenja, ki se razcveta brez kakršnega koli privilegija. Rojstvo ostaja rojstvo, začetek človekove poti. Vse, kar človek doživi pozneje, je vključeno v ta trenutek. Z rojstvom svet objame človeka, človek pa pozneje sooblikuje svet, v katerem živi.

Ob koncu še moja božična želja vam, ki ste to prebrali: na sveti večer položite v jaslice vaš mobitel, ta dobri in koristni izum, ki je mnogim olajšal in olepšal življenje. So pa tudi ljudje, ki jih je ta čudež tehnike odtujil od domačih in prinesel v njihove družine razdor, zato se ob prazničnem pošiljanju in sprejemanju voščil spomnite joka in žalosti ne samo zapuščenih otrok, ampak tudi mnogih žena in mož, pa tudi fantov in deklet, ki so oškodovani ob sporočilih, ki jim jih nudita mobitel in internet. Naredite vse, da bi tega pri vas doma ne bilo!

Blagoslov Božjega Deteta naj vas spremlja skozi vse prihajajoče leto! Prišel je in ostal med nami!

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme