Prireditev se je vila pod spodbudnim motom Up budi!

Piše: IK

Prešernova proslava tokrat na spletu 

“V potrtih prsih up budi!” Ta Prešernov verz iz Zdravljice je prav gotovo prešinil misli gledalcev, ki so na predvečer Prešernovega dneva, državnega praznika slovenske kulture, v nedeljo, 7. februarja 2021, po RTV Slovenija ali Slovenskem programu Deželnega sedeža Rai (mreža Rai 3 Bis) spremljali letošnjo osrednjo Prešernovo proslavo. Zaradi še zmeraj kritične epidemiološke slike se je tudi dogajanje ob slovenskem prazniku kulture moralo preseliti na splet. Kljub temu je organizatorjem uspelo ustvariti svečanost trenutka ob sicer res posrečeni izbiri lokacije proslave, ki je bila posneta v zelo lepih prostorih Narodne galerije, kjer so zbrana dela likovnih umetnikov, ki so markantno zaznamovali čas, v katerem so živeli in ustvarjali. Režiser David Sipoš je celotno prireditev vodil elegantno in pri tem razkrival čudovito notranjost Narodnega galerije in ovrednotil detajle. Za scensko podlago portretov nagrajencev pa je izbral pomirjujoče izseke iz zelenih kotičkov Ljubljane, kar je nedvomno blagodejno vplivalo na gledalčevo počutje. Jubilejna, 60. podelitev najvišjih slovenskih priznanj na področju kulture se je začela s plesom v izvedbi plesalcev SNG Maribor. Domiselno zamišljen balet je ponazarjal vsebino Prešernove balade Povodni mož in v skladu z verzi se je njegov ritem “vrtinčasto” pospešil. Pihalni kvintet Slowind je na notranjem stopnišču zaigral slovensko himno Zdravljico, ki je izzvenela zelo izvirno.

Prešernove stihe, ki ostajajo še zmeraj blage utopične želje, namreč da rojak / prost bo vsak /, ne vrag, le sosed bo mejak! (v naši matični domovini še vedno prevladuje latinski izrek homo homini lupus!), je s svojim prijetnim glasom izrazito interpretirala ena izmed prvih dam ljubljanske Drame, Barbara Cerar, ki se je zamejski gledalci še živo spominjamo kot mlado članico igralskega ansambla Slovenskega stalnega gledališča Trst. Njena nekdanja “tržaška” kolegica Vesna Pernarčič, zdaj že dogoletna članica Prešernovega gledališča Kranj, pa je kot talentirana pevka ob glasbeni spremljavi zapela Prešernov sonet na račun Jerneja Kopitarja Apel in čevljar.

Prešernov lik, ki se sprehaja po sodobni Ljubljani in razmišlja o pesniškem poklicu, je zelo posrečeno poosebil mojster igre in umetniške besede, dramski igralec Aleš Valič.

Omenjeni plesni, glasbeni in igralski utrinki so bili domiselna povezava celotnega programa, katerega protagonisti so bili dobitniki nagrad iz Prešernovega sklada in prejemnika velike Prešernove nagrade za življenjsko delo. Prešernovo nagrado za l. 2021 sta prejela Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič. Lainšček, ki je o svojem delu spregovoril v svojem “naravnem okolju”, med knjigami v knjižnici, je o pisanju dejal, da je kot potovanje z junaki skozi roman. V njem sam ni vseveden; pravzaprav se čuti enega od protagonistov, ki zaživijo svoje življenje in zgodbo nekako vodijo, kot sami hočejo. Ob prejetju nagrade se je spomnil vseh ustvarjalcev, ki so v tem času širjenja epidemije v veliki stiski. Izrekel jim je vso svojo solidarnost. Ko bomo končno osvobojeni okovov epidemije, bomo morali zavzeto oživiti vse kulturno življenje in spodbuditi umetniško ustvarjalnost: “Če bomo to spregledali, če nam bodo vmes propadle delavnice oblakov, tovarne občutkov lepega in najdišče smisla, se še tako zdravi, siti in lepi ne bomo imeli česa veseliti.” To so iskrene besede, o katerih velja resno razmisliti.

Predstavitev Marka Mušiča je potekala zlasti v njegovem ateljeju. Zatrdil je, da je bil njegov največji vzornik oče, arhitekt Marjan Mušič. Nagrajenec Mušič je mnenja, da je za arhitekta pomembno, da tudi pri menjavi stilov ali okusov ohrani osebni izraz v ustvarjanju, predvsem pa, da vanj verjame. Le tako bo njegova arhitekturna zamisel ostala pristna.

Ko se je zahvalil za prejetje Prešernove nagrade, je dejal, da so s tem počastili umetnost arhitekture in celotno umetnost prostora. Ob tem je omenil bogato slovensko arhitekturno tradicijo, kateri gotovo načeljuje Jože Plečnik, in še sam izjavil, kako pomembno je spodbujati, spoštovati uveljavljati “naše odlične sodobne ustvarjalnosti na področju umetnosti prostora, za njeno prepričljivo prodornost, s katero bomo zajezili poplavo konfekcijske in slabe arhitekture ter neprimernih posegov v prostor”, v tisti prostor, ki so ga včasih znali tako lepo ovrednotiti.

Pred orisom življenja in dela lavreatov so spletni gledalci lahko spoznali delo letošnjih nagrajencev Prešernovega sklada. To so Brane Senegačnik, ki je bil nagrajen za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, violinistka Lana Trotovšek, gledališki režiser Tomi Janežič, ki sta bila nagrajena za dosežke v zadnjih treh letih, Janežič zlasti za predstavo še ni naslova, Matjaž Ivanišin, ki je bil nagrajen za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan, slikar Aleksander Červek, nagrajen za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj, in arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc, ki delujejo ekipno, a vsak seveda doprinese k stvaritvi nekaj svojega; nagrado so prejeli za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovna stavba Tem Čatež.

Pred nagrajevanjem je slavnostni nagovor imel predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič. Govoril je o umetnosti: “Umetnost je v svetu sicer brez moči, ima pa to moč, da je nič ne more nadomestiti, čeprav so poizkusi v tej smeri nenehni. In prav za umetnost danes gre, za tisto diamantno konico kulture, ki odriva na globoko, ki ‘dviga um in bitje ti razmika’, ki nemirni duši, ki se rada moti, kot ‘svetla senca kaže tja, od koder luč izvira’. In se nikoli ne rima na ‘boniteto’, ampak vselej le na nezastarljivost in na ‘kvaliteto’.”

Muhovič je dejal, da je upravni odbor (spomnimo, da je med petnajstimi članicami oz. člani tudi naš odgovornik urednik Jurij Paljk, kar je v čast tudi našemu časniku!) s področnimi komisijami v prejetih predlogih za nagrade skušal prepoznati opuse in dela, ki v slovenski kulturi podaljšujejo in utrjujejo njen arhetipski kanon.

Sam je povedal, da so med predlogi našli, “kar je trajnega obstoja vredno v slovenski poeziji in prozi, v arhitekturni pragmatiki in invenciji, v suvereni poetiki glasbene poustvarjalnosti, v raziskujoči in katarzični gledališki in filmski režiji ter v asketskem slikarstvu z globoko semantiko”. Ob koncu je vsem zaželel “prešeren praznik slovenstva in duhovne osvežitve”. Le-te smo še posebno potrebni prav v teh časih osamitve in osamljenosti.

Nedvomno je letošnja Prešernova proslava s svojo uglajeno, elegantno podobo vsaj za kratek čas prispevala k pomiritvi notranjega nemira in tesnobe, ki jo občutimo v teh koronavirusnih časih.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme