Primorski duhovnik Edvard Ferjančič – Taras (1898-1957)

Piše: Mch

Izšel je zbornik prispevkov zgodovinskega posveta v Vipolžah l. 2018

Brici so pred dobrima dvema letoma počastili 120-letnico rojstva duhovnika Edvarda Ferjančiča (1898-1957). Ob tisti priložnosti je v Vipolžah potekal zgodovinski posvet, na katerem so osvetlili delo župnika, ki se je v zgodovino skupnosti, znotraj katerih je deloval, zapisal z zlatimi črkami. Prireditelji spominskega srečanja (Občina Brda, krajevne organizacije ZB za vrednote NOB in Zavod za turizem, kulturo, mladino in šport) so se odločili za objavo predavanj v posebni publikaciji, ki je pred nedavnim prišla med bralce.

V knjižici zbrano gradivo predstavlja prelomni čas dogajanja na Primorskem, ki gre od zadnjih desetletij 19. do srede 20. stoletja, in vlogo duhovščine, zlasti Edvarda Ferjančiča, v njem.

Zgodovinar Egon Pelikan je prispeval zgodovinski okvir. Po fašističnem zatrtju slovenske laične inteligence na Primorskem ostanejo skoraj edini slovenski intelektualci samo še duhovniki. Združeni v Zboru svečenikov sv. Pavla in v Tajni krščanskosocialni organizaciji pričnejo skrivaj delovati proti fašistični državi in odločno nasprotovati raznarodovalnim ukrepom.

Vatikan je po konkordatu leta 1929 “po željah fašističnega režima (in mnogokrat celo v dogovoru z njim) nastopal proti slovenski manjšini znotraj Katoliške cerkve.” 

V nadaljevanju avtor jemlje v pretres dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Državljanske vojne med Slovenci na Primorskem ni bilo. “Če je na Kranjskem šlo tudi za vzdrževanje oziroma izgubo ‘oblasti’, je na Primorskem šlo predvsem za ‘osvoboditev in priključitev’ k matici naroda.”

Mnogi primorski duhovniki so se odkrito postavili na stran OF in svoje privržence pozvali k vstopu vanjo. Tisti, ki se niso odkrito postavili na stran OF, pa so – v luči združitve z Jugoslavijo in vrnitve Primorske Sloveniji – vzeli v zakup novo socialistično oblast kot ‘manjše zlo’. Večina slovenskih primorskih duhovnikov se je izrekla za priključitev Jugoslaviji v prepričanju, da se bo režim spremenil, državne meje pa bodo ostale.

Ferjančič je bil ljudski duhovnik, ki je med ljudmi užival neizmerno zaupanje in spoštovanje. Bil je aktivist OF in ustvarjalec med vojno in po vojni razumevajočih odnosov med Cerkvijo in civilno oblastjo. Kot izvemo iz zapisa zgodovinarja Branka Marušiča, je Ferjančič najprej služboval v Solkanu, nato v Tolminu in od leta 1934 do smrti v Brdih. Med službovanjem v Štjaku so ga fašisti pretepli. Prek stikov z aktivisti OF in znanci je med vojno organiziral pomoč internirancem v Gonarsu. Marca leta 1943 je pričel z ilegalnim imenom Taras sodelovati z OF, jeseni istega leta je postal tajnik Okrožnega odbora OF za Brda in Beneško Slovenijo.

Živel in delal je v Šlovrencu in Kojskem, to je na področju, kjer je bilo več kot 70 % kolonov, ki so obdelovali grofovo ali veleposestnikovo zemljo. S krajevnimi ljudskimi odbori je pripravil predlog o novi delitvi med gospodarjem in kolonom. Prvotno dajatev 50 % so spremenili v predlog 25 % za gospodarja, 75 % za kolona. To je veljalo do konca kolonskih odnosov (leta 1947) in je bilo v veliko zadovoljstvo kolonov. Ferjančičev odnos do kolonata je v delu predstavila Tanja Gomiršek, Milena Beguš pa je zbrala pričevanja o duhovniku, ki je bil politično aktiven tudi v času boja za novo zahodno mejo Slovenije in Jugoslavije. Zaradi nastopov na javnih mitingih si je prislužil nadškofov ukor. Kot duhovnik je bil zvest svojemu škofu (Margottiju) in katoliški Cerkvi, kot Slovenec pa svojemu ljudstvu. Po vojni ga srečamo pri ustanavljanju odbora duhovnikov OF za Slovensko Primorje oziroma Cirilmetodijskega društva za Slovensko Primorje. 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme