Primorski bralci končali z ultramaratonom, sklepni večer pobude Primorci beremo

Tek in pisanje sta se med četrtkovim večerom pokazala kot dve komplementarni disciplini. Obe sta pravo zdravilo za dušo in telo, zavzetost pri enem pripomore k boljšim rezultatom v drugem. O tem so vneto poslušali zvesti primorski bralci in bralke na Goriškem: v četrtek, 5. decembra, je v Bevkovi knjižnici v Novi Gorici potekal sklepni večer že osemnajste izvedbe projekta Primorci beremo. Bevkova in Feiglova knjižnica sta na praznovanje priljubljene pobude povabila tri uspešne pisatelje in tekače ter njihovo knjigo Ultrablues: Kako smo se trije kompanjoni lotili ultramaratona, ki je sicer izšla leta 2014 pri založbi UMco.

Letošnja sezona Primorci beremo se je začela 22. aprila, končala pa 4. novembra. V projektu sodeluje deset primorskih knjižnic, med njimi tudi Narodna in študijska knjižnica, dolgoletna partnerka Knjižnica Damirja Feigla v Gorici, ki so se ji pridružile še knjižnice iz Saleža, Devina – Nabrežine, Doline, Milj, Sovodenj ob Soči, knjižnici na Proseku in Opčinah, letos pa se je v projekt vključila še doberdobska občinska knjižnica.

Na seznamu izbranih avtorjev so tudi slovenski avtorji in avtorice iz Italije (Majda Artač Sturman, Marianna Deganutti, Rafko Dolhar, Boris Kobal, Bogomila Kravos, Boris Pahor, Jernej Šček, Virgil Šček in Evelina Umek). Na zaključnem srečanju so pred zvestimi bralci sedeli trije Ljubljančani: založnik Samo Rugelj, novinarski poročevalec s kriznih žarišč Boštjan Videmšek in pisatelj ter novinar Žiga X Gombač. Vsi trije se delovno ukvarjajo s pisanjem, povezuje pa jih tek. Pred desetimi leti so namreč opravili ultramaraton, to je 100-kilometrski tek, ki so ga nato triročno spravili na papir. Takrat je bila to prava novost: slovenska književnost je sicer od vedno rojevala številne potopise, o teku (in tako dolgem) pa ni bilo še ničesar. Tudi ultramaratonskih tekačev se po Sloveniji ni videlo. “Takrat je postajal vedno popularnejši Ljubljanski maraton, a to je vseeno druga publika,” je razjasnil Žiga X Gombač. Po izdaji so postali iskrica za mnoge, ki so se nato preizkusili v daljšem teku. Ultrablues so začeli brati tudi ljudje, ki jih tek ne zanima posebno: to pomeni, da je bila zgodba privlačno zapisana. Trije avtorji so bleščeči kamenček v založniškem mozaiku: “Pisali smo triročno, vključili smo vse. Kaj bi lahko še kdo sploh napisal po izdaji naše knjige?” je iskreno povedal založnik Samo Rugelj. Razjasnil je, da so taki projekti res zanimivi za manjšo založbo, ki si lahko dovoli, da podpre nekaj drugačnega in ki lahko ima osebnejši odnos z avtorji.

Vsi trije sicer kar prisotni na slovenski literarni in novinarski sceni so pritrdili, da sta tek in pisanje del njihove osebnosti, eno dopolnjuje drugo. “Tek namreč osvobaja, trening pomaga ohraniti fokus, in to nam je uspelo tudi med pisanjem knjige. Zaradi tega smo se tako uspešno dotaknili bralcev: med pisanjem smo bili taki, kot smo bili med nami tremi,” je svoje delo ocenil Boštjan Videmšek.

Za Žigo X Gombača je tek sopomenka kondicije, orientacije. Tako med pisanjem kot tudi med tekom neprenehoma odkrivaš in premikaš svoje meje. Tek je seveda trening za možgane. Žiga X Gombač o tem tudi nagovarja številne mlade bralce, saj letno obišče med dvajset in trideset šol. “Vsak obisk je mini ultramaraton: pred sabo imam več sto otrok, ki jih želim navdušiti oz. jim z zgledom pokazati, kako branje pozitivno vpliva na nas in naše vzdušje.” Med svojimi obiski opaža, da je med mladimi še vedno ukoreninjen stereotip zagrenjenega slovenskega pisatelja, kar seveda ne odraža njegove izkušnje.

Samo Rugelj je ob koncu še razjasnil, da je ultramaraton pravi podvig in odločitev, ki neizbežno vpliva na družinske ali prijateljske odnose: med tekom se sicer predela marsikatera osebna čer, navsezadnje pa dolga priprava na maraton terja veliko časa in zato tudi odsotnost, ki jo domači seveda občutijo.

Tako tek kot pisanje sta za vse tri postala neizbežen del njihovega vsakdana, njihove izkušnje in marljivost pa prav gotovo zgled za mnoge, tudi za zagrizene bralce.

Bogata ponudba in zanimiv izbor bralne akcije na Primorskem sta verjetno pripomogla, da so statistike letošnje pobude kar poskočile: udeležencev je bilo letos 111, pravi rekord. Bralcev, ki je prebralo vsaj pet knjig in eno pesniško zbirko, je bilo v Novi Gorici 71, v goriški knjižnici pa so jih prešteli 40. Goriška in novogoriška knjižnica se letos lahko ponašata z več kot 1000 prebranimi knjigami.

Projekt se je izkazal za uspešnega, saj številke jasno pravijo, da Primorci res radi beremo.