Prikrita zgodovina avstro-ogrske gimnazije

Goriški Staatsgymnasium je bil edinstven primer v vsej Evropi

Gorica, majhno mesto na vzhodni meji, je v Italiji večinoma slabo poznana, povezujejo pa jo predvsem s prvo svetovno vojno in številnimi “osvobodilnimi” bitkami na reki Soči in Krasu. Večina literature in zgodovine o Gorici se posveča tragediji prve svetovne vojne, frontam in ta tema zaseda dandanes skoraj vse knjižnične police. Malo piscev se objektivno ukvarja z zgodovino Gorice s konca 19. in začetka 20. stoletja ter poudarja tudi slovensko in nemško kulturo. Gre za pisanje, ki je v osnovi ostalo kanonično, v skladu z italijanskim prerodom, vendar ga je želja po sistematični italijanizaciji celotnega goriškega ozemlja kasneje pogojevala in s tem razvrednotila goriško preteklost. Diskriminaciji Slovencev je v prvem povojnem obdobju sledila radikalna ukinitev goriške nemške in srednjeevropske komponente, ki je bila predstavljena kot “tuja” v okviru italijanske kulture. To vrzel je skušal deloma odpraviti univerzitetni profesor Hans Kitzmüller iz Bračana s knjigo Staatsgymnasium, ki jo je 29. maja na mednarodnem festivalu zgodovine èStoria predstavil občinstvu. Knjiga govori o zgodovini znamenite goriške avstro-ogrske gimnazije, ki je bila enkratna v takratni Evropi. Tudi v drugih mestih Evrope so bile podobne gimnazije, na katerih se je poučevalo več jezikov in je skupaj živelo več narodnosti, ampak nikjer niso bili člani tako raznoliki, saj so se v goriški gimnaziji poleg Slovencev učili tudi Nemci, Italijani, Furlani in še marsikdo. Njena posebnost je bila tudi, da so bili vsi ti jeziki enakopravni med seboj ter so se vsi učenci učili in se lahko pogovarjali v štirih jezikih. Nikjer drugje v Evropi ni nikoli več stoletij živelo ljudstvo, ki ga je opredeljevala mešanica slovanskih, romanskih in germanskih sestavin. Vsi so se čutili “Avstrijce” in ta beseda se ni nanašala na točno določeno narodnost, ampak na državljanstvo. Kitzmüller je povedal, da je bila večina učencev (nad dve tretjini) slovenske narodnosti, kar tudi ni čudno, saj je k stari Goriško-Gradiščanski grofiji spadalo tudi Posočje, Vipavska, del Krasa in ozemlje do Gradeža. Avtor kot predstavnika slovenskih gimnazijcev omenja le pesnika Alojza Gradnika in pisatelja Ivana Preglja, ampak če si ogledamo stare avstrijske gimnazijske šolske kronike, zasledimo veliko pomembnih slovenskih imen. Staatsgymnasium so tako obiskovali tudi pisatelj Andrej Budal, Josip Srebrnič, Andrej Marušič, pesnik Simon Gregorčič, etnolog Karel Štrekelj, nadškof Frančišek Borgia Sedej, politik Josip Tonkli, zgodovinar Simon Rutar, jezikoslovec Maks Pleteršnik, zgodovinar Franc Levec, teolog Anton Mahnič, pravnik Jože Bitežnik, Igo Gruden in mnogo drugih. Med profesorji omenimo Frana Erjavca, ki je poučeval naravoslovje, in Jožefa Pavlina, profesorja matematike.