Prijatelju Igorju v spomin!
Igor Zadnik – Štrop (1952–2023)
“Bomo nardili.”
Prvič sem te v zeleni jopi srečala v zadnjem letniku fakultete, na praksi, na soboto zjutraj, urgenca. Takrat si imel še vedno s sabo rjav kovček, v katerem ni nihče vedel, kaj skrivaš. Še sedaj je skrivnost, ker nisi pri svojem delu rabil ničesar posebnega razen glave, rok, ušes in oči.
Urgenca.
“Marjančka, pridi … bomo nardili …” Politravma.
Nobene panike, pomirjajoč glas s pacientom, s kirurgom, s specializantom.
Vedno se je izteklo kot po olju, tudi s katastrofo.
“Bomo nardili …” je bilo tudi, ko ni bilo sile.
Na ortopediji si bil mojster.
S spinalno anestezijo sploh! Ko se je kolega 20 minut mučil z nemogočim hrbtom pacienta, se je po operacijski zaslišalo: “Dejte poklicat Igorja!” … Pa je šlo.
Zgodilo se je, da je bil kdo od poznanih na oddelku, pa smo zaslišali: “Dej, gremo gor pogledat.”
Leta so minevala, postajali smo odrasli, samostojni, pa smo še vedno vedeli, da si v sosednji sobi, če bi se pripetila nemogoča intubacija ali 95-letnik z zlomljeno stegnenico in nemogočo hrbtenico.
“Spinale se ne dela z očmi, ma z r’ku.” – stavek, ki mi odmeva v možganih vsako jutro. Pa bo šlo.
Ampak ni bilo samo to.
“Se vidmo v uradu.” – v tvojem Bunkerju, kjer si “sprejemal” od 18.30, po pregledu časopisov. Dve “čakoli”, pa je prisedel eden ali drugi od nas. Tvoji stari nabrežinski prijatelji so bili navajeni, da si imel vedno obisk.
Pa je prišla tudi penzija, končno.
Do zadnjega v pripravljenosti na hiperbarični kamri, do zadnjega. Pa so ti vselej priznali visoko specializacijo za ortopedsko kirurgijo.
Končno si lahko odložil zeleno jopo in svoje rumene cokle. Končno je prišel čas za tvoje najdražje, za tvoje vnuke in za oljke.
Obnemeli smo, ko si nam zaupal, da si kupil vinograd. Vsi smo bili prepričani, da boš na Krasu sadil hmelj, ampak nismo zinili besede.
Štrop je kupil vinograd in tako je moralo biti. In je bilo tudi za vinograd: “Bomo nardili …”
Odšel si prezgodaj, dragi Igor, Ivo Štrop, Maestro, Stric.
Da te bomo ohranili v trajnem spominu, o tem ni dvoma. Da si vzgojil generacije kolegov s svojo naravnanostjo, umirjenostjo in pripravljenostjo, niti.
Čau, Igor!
Hvala!
Se vidmo!
Kolegica Marijana
