Suzin svet

Prijatelj

Prijatelj

Piše Suzi Pertot / Občutek, da nisi sam

Občutek imam, da so obdobja v življenju, ko so prijatelji nadvse pomembni. Še zdaj se spominjam, kako sem bila na prijatelje navezana v najstniških letih. Videvali smo se v šoli, videvali smo se popoldan, ko smo le mogli, smo si telefonirali. In po vsem tem smo imeli občutek, da si nismo povedali niti polovice vsega, kar bi morali. V tistih časih nismo imeli pametnih telefonov, kot jih imamo danes. Doma na hodniku smo imeli stenski telefon, kjer sem stala po cele ure in se pogovarjala s prijateljico. Če nama ni bilo do tega, da bi starši poslušali, sem klicala iz telefonske govorilnice. Ure sem bila tam in ni bila redkost, da so zunaj čakali drugi ljudje, trkali na šipo, se jezili in me naganjali iz govorilnice. To so bili časi, ko so mi bili prijatelji vse. Prezgodaj je bilo za resno ljubezen, ljubezenske sanje pa sem lahko delila le s prijateljicami. Koliko smo si imele povedati! Zdaj, ko sem odrasla, sploh ne vem, kako lahko toliko ur klepetaš in sanjariš. Kot najstniki smo s prijatelji delili prosti čas … Kino, kopanje, gledališče, izleti in sanje seveda. Največ je bilo sanj, ki jih odrasli niso mogli razumeti in smo jih lahko delili samo s tistimi, ki so živeli od njih in zaradi njih. Sanje najstniških let.
Včasih je naneslo, da nam ni uspelo, da bi se srečali in preživeli skupaj popoldan ali nedeljo. Še zdaj se spominjam občutka samote, še zdaj jo zaslutim in me drži za grlo. Razočaranje, praznina, dan, ko ne veš, kam bi se del. Ko nimaš niti dvajset let, je samota v vsakem trenutku odveč. Vsaj meni je bila. Kako dolgi so bili samotni popoldnevi brez prijateljev. Kako neizprosno brez konca ure, ko sem sedela na balkonu in upala, da bo telefon vendarle zazvonil. In se bomo zmenili, da bomo skupaj kam šli. A ni zazvonil in ure so bile brez konca. Polnile so jih knjige, kajti tudi knjige so si z nami delile sanje, a vseeno … knjige niso žive in se ne znajo smejati. Dober prijatelj je največ, kar si mlad človek lahko želi. In dnevi, ki sem jih preživela skupaj s prijatelji, so še vedno živi v mojem spominu. Nedeljsko tavanje po mestu, pivo v pivovarni Forst, drobiž, ki smo ga na trgu Oberdank zbirali za kavo, pogovori, ki so se zavlekli dolgo v noč na že praznih tržaških ulicah. In razprave, kam gremo. Na pivo, v osmico, kam, da bomo lahko zapeli. Upanje, sanje, upor. In študij … skupaj smo seveda tudi študirali, najprej na liceju, pozneje na univerzi. Skupaj smo se pripravljali na šolske naloge, pozneje na izpite. Skupaj smo kovali načrte za prihodnost. Koliko jih je bilo in kako malo se jih je uresničilo! Pa tudi vseh izpitov nismo dokončali, vsaj nekateri. Meni se je preveč mudilo v življenje.
Pozneje je prišel čas za ljubezen. Ljubezen je napolnila naše misli, naše sanje, napolnila je dneve, trenutke, tudi čas, namenjen prijateljem. Ko nimaš niti dvajset let, verjameš, da je ljubezen lahko vse, da je popolna, edinstvena, neskončna. Zanjo živiš in vanjo verjameš. In zaradi nje čisto obnoriš. Eni pravijo, da so to hormoni, jaz še vedno verjamem, da se rodi nekje v srcu. To je bil čas, to so bila leta, ko je bilo prijateljstvo nekako potisnjeno na stran. Živeli smo za ljubezen, ljubili smo življenje. Živeli smo in ljubili, ljubili, da bi sploh lahko živeli. Ne vem, zakaj se ljubezen in prijateljstvo nekako izključujeta. A se. Menda, ker je temelj prve fizična privlačnost, temelj prijateljstva pa miselno ujemanje. Jaz bi dodala, da je prijatelj tisti, s katerim se lahko nasmeješ do solz in nasanjaš do zvezd. Predvsem nasmeješ. Kaj je lepšega, če se z nekom smeješ in jočeš obenem, brez nobenih omejitev. Celo brez razloga. In mislim, da dobrega prijatelja ne more nadomestiti niti idealna ljubezenska zveza. Prijatelje iščemo vedno, da pač naslonimo nekomu roko na ramo, da skupaj spijemo kozarec, da sanjamo, da si povemo vse, čisto vse.
Zadnja leta čutim vse večjo potrebo po prijateljih … Morda ker se po petdesetem nekje vračamo k tistim najstniškim sanjam in načrtom, ki smo jih v vmesnih letih zaradi dela, družine in vsega pustili ob strani. Zdaj je tisti čas, ko bi življenje izživel do gole sredice, ko bi ga izsanjal, preletel, iztisnil iz njega zadnjo kapljo soka. In prav zato so nam zdaj spet tako potrebni prijatelji. Vsaj meni. Prijatelji in smeh. Prijatelji in načrti. Prijatelji in noči. Dolge, polne besed. Ker je to spet čas pripovedi, pesmi in harmonik, načrtov in nemira. Prijatelj pa je tisti, ki te prime za roko, ko te ima, da bi šel in pustil vse. Pravzaprav je prijatelj tisti, kateremu lahko rečeš, ne vem, kam bi šel. Prijatelj je pač tisti, ki deli sanje, dokler jih je še kaj. In ti, ko jih ni več, ponudi kozarec piva.
Ne vem, ali gre zasluga samo socialnim omrežjem, a zadnja leta vse več srečujem prijatelje, ki jih dolgo nisem. Prijatelja namreč ne pozabiš nikoli. Lahko minejo leta, lahko minejo desetletja, življenje te pač pelje svojo pot. In lahko se zgodi, da se dolgo ne srečaš. A ko se poti ponovno križajo, razumeš, da prijateljstvo ne pozna časa, ne pozna minevanja, ne potrebuje vezi, vsakodnevnih stikov, formalnosti. Prijateljstvo ostane. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

14.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!