Prihodnost SSG in Rossettija je v sodelovanju in kakovosti
Prihodnost Slovenskega stalnega gledališča in gledališča Rossetti mora nedvomno temeljiti na kakovosti ter na medsebojnem in čezmejnem sodelovanju. Tako bi lahko povzeli vsebino prvega večera v novi sezoni, ki ga je Slovenski klub priredil v sodelovanju s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo. Na srečanju sta ob moderatorki Poljanki Dolhar, hkrati tudi predsednici Slovenskega kluba, spregovorila predsednika upravnih odborov obeh gledališč, Breda Pahor za SSG in Miloš Budin za Rossetti.
Oba sta spregovorila o ustroju in delovanju gledaliških hiš, posebno poglobljeno pa sta analizirala možne scenarije, ki jih bo dekret kulturnega ministra Franceschinija uvedel v gledališki svet od 1. januarja 2015. Sprva pa sta vsak s svojega zornega kota opredelila svojo upravno izkušnjo, ki se je za Budina začela nekoliko prej (to je lani) kot za Pahorjevo: njeno imenovanje je takrat sprožilo val polemik znotraj naše narodne skupnosti in spor med SSO in SKGZ, ki – kot kaže – še ni minil.
Upravitelja sta sicer izjavila, da sta brezplačno predsedniško funkcijo sprejela iz čuta odgovornosti do skupnosti in zato, ker imata kot upokojenca časa na razpolago (Budin je pošteno dodal, da tudi zato, ker zaradi svojih preteklih zadolžitev v politiki uživa dobro pokojnino).
Nekdanji podtajnik v zadnji Prodijevi vladi je izpostavil tri vprašanja oziroma dogodke, ki so že in še bodo zaznamovali njegov mandat na čelu Stalnega gledališča FJK. Poleg že omenjenega ministrskega dekreta, ki ostaja v ključnih postavkah nedorečen, se je Budin spomnil predstave Magazzino 18 Simoneja Cristicchija. Vsebina odrske postavitve, ki obravnava vprašanje italijanskih istrskih optantov, je po njegovem mnenju ob nekaterih ‘popravkih’ požela upravičen uspeh v Trstu in drugod po Italiji, kar pa je še bolj pomembno, “odvezala je dušo nekaterim” in poglobila občutek spoštovanja do “tistih, ki boleče zgodovinske dogodke doživljajo drugače kot mi”. V tem vidiku, ali bolje zaradi tega, je bilo mogoče na primeren, normalen način izposlovati sodelovanje med Rossettijem in SSG, ki bosta tržaškemu občinstvu v kratkem predstavili delo 1914-1918. Trst, mesto v vojni (obenem tudi predstavo o Nori Gregor, ki so jo premierno uprizorili pred nedavnim v SNG Nova Gorica): slovenski in italijanski jezik bosta tako sobivala na odru, kot je tudi prav. Breda Pahor pa je spregovorila o težavah, ki bi lahko nastale sredi lanske sezone zaradi poteka mandata umetniškega vodje. Do tega ni prišlo, saj je Diana Koloini sezono speljala do konca, hkrati pa zasnovala novo. “SSG je vselej dosegalo kakovostne rezultate, čeprav jih morda nismo znali primerno ceniti in promovirati”, je dejala.
Obe gledališči sta javni, se pravi, da prejemata državne prispevke. Proračun SSG znaša 1.880.000 evrov, Rossetti pa od 7 do 8 milijonov evrov. Število zaposlenih je v bistvu isto (28 SSG, 29 Rossetti). V lanski sezoni je SSG zabeležil 2.945 abonentov v Trstu (seštevek upošteva odrasle, mladinske in šolske abonmaje) in 598 abonentov v Gorici (od katerih je bilo 68 odraslih abonmajev) ter skupno 23 tisoč obiskov; v Rossettiju pa je 170 tisoč obiskov (točnega števila abonentov Budin ni povedal). Pahorjeva je poudarila, da je SSG glede na proračunsko vsoto kadrovsko in finančno “podhranjen”. SSG je namreč produkcijsko gledališče s svojim igralskim ansamblom; Rossetti producira od 5 do 7 predstav letno, nima pa stalne lastne igralske ekipe. Deželno stalno gledališče se s svojo raznovrstno ponudbo (okrog 70 naslovov letno) postavlja ob bok zahtevam italijanskega tržišča: v tem se razlikuje od SSG, kjer je pojem tradicionalnega gledališča bolj zakoreninjen po zgledu ostalih slovanskih in nemških teatrov. Budin se sicer ne strinja z ugotovitvijo, da je ‘ležernejša’ ponudba muzikalov (ki so zelo dobro obiskani v Rossettiju) manj kakovostna od prozne (ki jo njegovo gledališče vsekakor uprizarja). Gre za različno paleto predstav, ki lahko komplementarno pripomorejo k popolnejši kulturni ponudbi mesta: “Ponudba gledališč je sestavni del uslug, ki jih mesto nudi občanom in okolici. Vloga gledališč je namreč povezana z vlogo, ki jo ima mesto”, je dejal Budin. On je mnenja, da je pri tem delež slovenske narodne skupnosti (po SSG) nujen dejavnik. Kaj pa se bo zgodilo prihodnje leto, ko bo Franceschinijev dekret stopil v veljavo?
Znano je, da je ministrsko besedilo sprva postavilo take količnike (npr. ponovitve predstav lastne produkcije 240-krat letno), ki bi po celotnem državnem ozemlju omogočili ustanovitev le dveh oziroma treh nacionalnih gledališč. V naslednji kategoriji bi uvrstili t. i. gledališča krajevnega oziroma deželnega interesa. Mednje naj bi s posebno postavko sodilo slovensko gledališče (kot gledališče manjšinske jezikovne skupnosti). Breda Pahor je izrazila zmerno zadovoljstvo, saj bi to pomenilo, da bi za SSG obveljal način financiranja, ki ga je deležna prva kategorija teatrov: dejstvo pa je, da nihče ne ve, koliko bodo znašale dotacije. Predsednica SSG in Budin sta sicer do reforme skeptična, nova hierarhija gledališč ju namreč zanima zgolj, če bo prizadela dosedanje financiranje. Hkrati je nekdanji senator mnenja, da bi mimo pavšalnih povezav z drugimi deželnimi gledališči (kar se po Italiji že dogaja, da bi premostili omejitve) Rossetti moral v sodelovanju s SSG obvezno ciljati na čežmejni nivo (s koprodukcijami s slovenskimi in hrvaškimi teatri): na tej osnovi bi lahko zahtevali priznanje statusa mednarodnega gledališča.
Med prisrčno debato je bilo omenjeno kronično pomanjkanje kadrovskih likov znotraj gledališča (že več let je namreč SSG brez direktorja, upravni odbor bi moral imeti zgolj upravne funkcije) in da je zlasti SSG včasih tarča vnaprejšnjih kritik, naša manjšina pa bi se morala okrog SSG bolj strniti. Tega po mnenju Poljanke Dolhar letos ni storila, lani pa ja: ob sklepu vsebinsko zanimivega večera je predsednica Slovenskega kluba namreč poudarila, da odsotnost predstavnika Sveta slovenskih organizacij na nedavni tiskovni konferenci ob predstavitvi letošnje gledališke sezone zgovorno priča o tem, da “polovica manjšine SSG-ja ne podpira”.
IG