Prihodnost naših krajev bo lepša, če bomo sodelovali

Pogovor / Andrej Lakovič, lastnik kmetije in kmečkega turizma Kovač

Zaradi vse hujše suše je vlada v petih deželah na severu države – FJk je med temi – razglasila izredne razmere. Na prizadetih območjih bo po ocenah strokovnjakov pridelek manjši za polovico, prizadeta bo tudi živinoreja, razglasitev izrednih razmer pa je prvi korak v boju proti posledicam suše. O teh posledicah in družinski dejavnosti smo se pogovorili z Andrejem Lakovičem iz Doberdoba, lastnikom kmetije in znanega kmečkega turizma Kovač.

Suša je letos huda, skromna s snežnimi padavinami je bila tudi zima. Kmetijska pridelava je zelo ogrožena zaradi pomanjkanja vode. Kakšna je trenutna slika na poljih, v vrtovih in vinogradih?

Grozljivo je, da taka sušna obdobja postajajo neka nova normalnost, da niso več izjema. Letos, kot lani in predlanskim, predstavlja dodatno težavo tudi predčasno povišanje temperature. Vročina ogroža rastline, ki nimajo dovolj moči za rast in preživetje. Ko se temperatura poviša nad 33 stopinj, se rastline zaščitijo tako, da v koreninskem sistemu zadržijo zaloge vode, to pomeni, da se ne razvijajo, kot bi morale. Za vinsko trto je npr. značilno, da se pri 33-35 stopinjah rast ustavi in rastlina ne napreduje. V tem obdobju bi moralo grozdje spreminjati barvo, zaradi previsokih temperatur pa do tega še ni prišlo. Suša je hudo prizadela tudi žitarice, ki potrebujejo veliko vode – zalivati bi jih morali vsake dva, tri dni, če dobro zalijemo vinograd, pa lahko to počnemo vsakih deset dni. Stare trte so bolj vzdržne, njihov koreninski sistem sega do 1,5 metrov globoko v zemljo, kjer najdejo dovolj vlage; mlade trte, ki imajo korenine še na površju, kjer je zemlja suha, pa potrebujejo več vode. Kmetje morajo varčevati z vodo, reke, jezera in zbiralniki so suhi. Zbiralnike in namakalni sistem upravlja pri nas Konzorcij za bonifikacijo posoške ravnine (v FJk imamo tri take konzorcije). Raba vode v kmetijstvu je že običajno določena in vnaprej planirana; vsak kmet lahko na podlagi razsežnosti obdelane površine uporabi točno določeno količino vode v določenem časovnem obdobju, trenutno pa smo vsi v stiski in uporaba vode je omejena. 

Proti vremenu se sicer ne moremo boriti, vi pa ste tudi aktivno soudeleženi pri delu Konfederacije italijanskih kmetovalcev (CIA). Kako se konfederacija odziva na vodno krizo?

Konfederacija je skupaj s Kmečko zvezo, združenji Coldiretti in Confagricoltura ena izmed glavnih ustanov, ki nudijo strokovno in administrativno pomoč članom pri vodenju kmetijskih dejavnosti. Jaz sem bil do pred kratkim njen deželni predsednik in sem še vedno aktivno soudeležen pri delu. Sodelujem z Deželo FJk in dvakrat mesečno potujem v Rim, kjer sestavljamo predloge, ki jih nato predstavijo v parlamentu. Vedno moram biti osveščen o novostih na področju italijanske zakonodaje, evropskih in drugih projektov ter vse informacije posredovati članom združenja. V konfederacijo je trenutno včlanjenih skoraj 2000 kmetij – to je približno 20% kmetijskih podjetij, ki delujejo v deželi. Tesno sodelujemo s Kmečko zvezo in seveda s Konzorcijem za bonifikacijo soške nižine, ki ima glavno vlogo pri upravljanju vodne krize, konfederacija pa predstavlja predloge za najbolj učinkovite ukrepe, ki so potrebni v obdobju pomanjkanja vode. Redno se sestajamo na krajevni in deželni ravni. Prejšnji teden je Dežela FJk namenila Konzorcijem za bonifikacijo 18 milijonov evrov za prenovo rezervoarjev vode in posodobitev vodovodnih sistemov – danes zapravljamo veliko vode zaradi okvar na ceveh. Naj povem, da naša kmetija sodeluje z drugimi doberdobskimi kmetijami – prizadevamo si, da bi Konzorcij za bonifikacijo kril tudi naše, kraško območje. Vodo naj bi nam dostavljali iz Soče v Zagraju – cev naj bi položili do kraja Castelvecchio, kjer bi se voda zbirala v zbiralniku in nato odtekala po ceveh na Poljane in v Doberdob. Na tak način bi bila obdelana polja ob cesti preskrbljena z vodo. Po treh letih pogajanj, zbiranja podpisov in birokratskih težav nam je uspelo preko Trgovinske zbornice izrtržiti milijon evrov, ki ga bo Dežela FJk namenila konzorciju za uresničitev našega projekta. V treh letih naj bi bil vodovodni sistem uresničen: Trgovinsko zbornico smo prepričali, da je Kras vreden vode.

V vaši kmetiji redite tudi govedo. Koliko glav živine imate in kako letošnja suša vpliva na živinorejo?

Redimo sedemdeset glav goveda in prodajamo meso. Krave, biki in telički se prosto pasejo na pašnikih, vodo prevažamo s cisternami in tam polnimo velik zbiralnik. Navadno mora vsaka krava popiti od 25 do 30 litrov vode na dan, suša pa zelo vpliva tudi na življenje živali, trava je namreč suha, vsebuje premalo vode in tako mora vsaka krava na dan popiti do 50 litrov vode. Stalno jim vozimo vodo, kar predstavlja za našo kmetijo veliko breme.

Odločili ste se tudi za rejo oslov…

Vključili smo se v skupino kmetov, ki sodelujejo v zvezi podjetij Kraška gmajna in si prizadevajo za ovrednotenje in vzdrževanje kraške gmajne. Združili smo se, da bi ščistili okoliški Kras, ozemlje od Redipulje di Doberdobskega jezera. V naši kmetiji trenutno redimo 20 oslov in tudi na njihovo življenje je vplivala suša. Vsak dan jih opazujemo in jim ob potrebi nosimo tudi seno ali jim pomagamo s posebnimi preparati. Ko se trava posuši, izgubi beljakovine, ki so pomembne za zdravje vseh prežvekovalcev, ostanejo namreč samo vlaknine, ki povzročijo, da se jim želodec napihne in tako žival ne dobi potrebnih hranilnih snovi. Našim oslom moramo pomagati, saj pripomorejo k temu, da se na gmajni ohranja biotska raznovrstnost, ki jo ogrožata pregosta podrast in grmičevje. Nekaterih območij našega Krasa z osli žal ni več mogoče rešiti.

Kako se je začela zgodba vaše kmetije in kmečkega turizma in kako se je razvila do danes?

Naša družina, Kovačevi, se je vedno ukvarjala s kmetijstvom. Družinsko ime je nastalo okoli leta 1850, saj se je družina poleg dela na polju ukvarjala tudi z podkovanjem volov in krav. Pranono je leta 1934 vsadil prvi vinograd in imel tudi osmico. Nono Ivan je zelo mlad umrl, zato je bil moj oče Aldo že pri šestih letih vključen v delo, nona Lojza pa se je še naprej ukvarjala s kmetijstvom in osmico. Kasneje je bil oče zaposlen tudi drugje; ko pa se je poročil z mamo Mileno, sta začela razvijati naše kmetijsko podjetje. V 80. letih sta začela rediti prašiče in kokoši ter razširila prodajo tudi na suhomesnate izdelke, klobase, kožarice in jajca. Leta 1989 sta obnovila prostore stare štale in odprla kmečki turizem, otroci smo jima pomagali. Vsi smo bili tedaj vključeni v delo – Robert, Nives, Ivan in jaz. Z Ivanom sva podjetje prevzela leta 1999. Ivan je predvsem na terenu, jaz mu seveda pomagam, poleg tega pa se ukvarjam tudi s knjigovodstvom, prodajami in promocijo naših pridelkov. Pred pandemijo sva imela štiri zaposlene, trenutno pa se s podjetjem ukvarjava sama, najin oče pa je še vedno vključen v delo. Mama je delala v kuhinji kmečkega turizma, in ker se je upokojila, smo kmečki turizem trenutno zaprli. V času pred pandemijo so naše stranke prihajale od vsepovsod, iz bližnjih mest in Slovenije. Sodelovali smo s turističnimi agencijami in sprejemali tudi do trideset velikih skupin letno. Našim gostom sem rad spregovoril o kmetiji in zgodovini našega ozemlja.

Pridelujete tudi vino, ki ga tržite z blagovno znamko Ruj. Koliko hektarov vinogradov imate in katere vinske sorte gojite?

Leta 2006 smo zgradili novo klet. Po zaprtju kmečkega turizma sva z bratom vse moči preusmerila v vinogradništvo in naše vino ustekleničila. Prednost dajeva samorodnim sortam, gojiva malvazijo, vitovsko in teran na treh hektarjih vinograda, kmalu pa bomo trte vsadili še na dodatnih treh hektarjih. Vinograde imamo na Poljanah, kjer smo tudi izkopali našo klet, deset metrov globoko v kraški skali. Klet je dvonadstropna, načrtujemo pa izgradnjo še tretjega nadstropja. Sam se veliko posvečam prodaji in promocji naših vin. Zavedam se, da moramo biti prepoznavni, truditi se moramo, da stopimo v stik z novimi strankami in ne zanemarjamo starih. Naše vino prodajamo privatnikom, restavracijam, enotekam in veliki distribuciji. Pred enim letom smo posodobili spletno stran in uredili spletno trgovino, sodelujemo tudi na raznih dogodkih in sejmih v Italiji in tujini.

Koliko steklenic pripravljate letno? Znani ste tudi po teranovem likerju …

Letno pripravimo 15000 steklenic, največ malvazije. Po dolgih letih vztrajanja sem razumel, da na našem tržišču ni veliko povpraševanja za teran, zato smo znatno zmanjšali proizvodnjo tega vina, pripravljamo pa odličen teranov liker. Poskusili smo več receptov in z rezultatom smo zelo zadovoljni. Že od nekdaj smo ga ponujali v našem kmečkem turizmu, prvič smo ga ustekleničili leta 2009, pred dvema letoma pa nam je uspelo pridobiti vsa potrebna potrdila, dovoljenja in trošarino za žganja, tako da smo ga lahko vključili v prodajo. Opažam, da je teranov liker privabil nove stranke tudi v našo spletno trgovino.

Katere izbire ste opravili glede živinoreje, pridelave grozdja oz. vina? Uporabljate okolju prijaznejše, “ekološke” tehnike pridelave?

Zemljo smo vedno obdelovali v spoštovanju do okolja in leta 2015 smo kmetijo preusmerili v certificirano ekološko pridelavo. Ne škropimo in ne uporabljamo kemikalij. Prav tako obdelujemo tudi vrt, saj kupujemo biološke sadike, večino semen pa vsako leto iz domače zelenjave še vedno pripravlja mama. Da preprečimo rast plevela, zemljo ob sadikah prekrijemo s črnim platnom ali uporabljamo posebno tehniko, pri kateri zemljo prekrijemo s senom ali slamo – na tak način v zemlji zadržujemo tudi vlago. Ko se kmet preusmeri v biološko kmetijstvo, se mora tudi veliko učiti, spoznavati nove tehnike pridelave zelenjave in reje živine. Sam sem opravil več tečajev, sem sommelier druge stopnje, prebiram knjige in revije, zaradi svoje vloge v konfederaciji sem vedno osveščen o vseh novostih, poslušam pa tudi nasvete zunanjih tehnikov.

Kakšen pa je vaš osebni odnos do narave, do domače zemlje?

V Doberdobu sem se rodil, tu sem zrasel in tudi ostal. Čeprav sem poklicni fizioterapevt in sem ta poklic dolgo let uspešno opravljal, sem vedno pomagal v kmečkem turizmu in na poljih. Prelomnica, dogodek, ki me je prepričal, da sem se popolnoma predal kmetiji, je bila izgradnja nove kleti. Lahko rečem, da se je moja zgodba razvila povsem naravno, ne da bi sprejel konkretne odločitve. Pravijo, da je obdelovanje kraške zemlje nekaj junaškega in težko je razložiti drugim našo navezanost nanjo. Naša zemlja res zahteva veliko truda in potrpežljivosti, kljub temu pa je Kras moj kraj.

Vrnitev k tradiciji in zanimanje za naravo ter vse to, kar je “ekološko”, sta v zadnjih desetletjih gonilo za mnoge sektorje, še posebno za turizem, ki želi biti vedno bolj trajnosten. Kako bi morali naše kraje ovrednotiti, da bi privabili še več gostov?

V Doberdobu smo kmetje složni, sodelujemo pri različnih projektih. Naša kmetija je vključena tudi v Društvo Vinogradnikov Krasa, sodelujemo pri dogodkih, kot so Vitovska in morje v Devinu, Festival malvazije v Sesljanu, Festival terana in drugih. Mreženje je tudi v našem sektorju bistveno za razvoj: prepričan sem, da bo prihodnost naših krajev lepša, če bomo sodelovali. Naše kraje bomo ovrednotili, če bomo skupaj skrbeli zanje, se skupaj predstavili svetu, ne smemo dajati prostora nevoščljivosti – svet je velik in v njem lahko vsakdo najde svoje mesto. V zvezi podjetij Kraška gmajna se borimo tudi za ponovno ojezeritev Doberdobskega jezera. Soočamo se z velikimi birokratskimi težavami in v dialogu z javno upravo na različnih nivojih. Jezero umira, škodljiva vegetacija se kar naprej širi in duši ostale rastline ter ribe, sanacija je prepotrebna, tako kot smotrno upravljanje celotnega ozemlja – upravitelj bi moral biti nekdo, ki je na tej zemlji zrasel in ima do nje globok odnos.

Kako gledate na prihodnost?

Tu bomo ostali. V zadnjih 30 letih smo se soočali z globokimi spremembami, še naprej bomo kos tudi novim. Skušali bomo uporabljati vedno nove tehnološke pripomočke in učili se bomo od naših napak. Z bratom se bova še bolj posvetila proizvodnji vina, ključe kmečkega turizma bova predala otrokom, nečakom in seveda jih bova podprla, če se bodo odločili za delo v družinskem podjetju.