Aktualno

Prihodnost Cerkve je odeta v predpasnik

Prihodnost Cerkve je odeta v predpasnik

Iz priloge Bodi človek! / Piše Aljoša Vodopivec: Ljubezen do Cerkve

Že nekaj let je moderno vse, kar je ekološko z oznako “eko”, zadnja leta pa, s pomočjo družbenih omrežij, preplavljena s selfiji, fotografijami sanjskih počitnic in navidezno idealnega življenja, se naše bivanje seli v “ego-sistem”. Moj “jaz” je v ospredju in samo moje potrebe so pomembne. Kako se to pozna v Cerkvi, kjer je še vedno skupnost na prvem mestu? Kakšno Cerkev nam prinaša papež Frančišek in kako lahko razumemo velikonočne praznike s pomočjo predpasnika naših mater?
Na spletnem obzorju lahko pri iskanju “verskih” ali teoloških vsebin hitro naletimo na različne ponudnike in interprete katoliškega nauka. Na to sem postal še posebej pozoren, ko mi je prijatelj poslal povezavo spletne strani z verskimi temami in vprašal, kaj si mislim o vsebini. Članki so bili kakovostni in so izkazovali različnost misli, vendar pri komentarjih pod njimi sem lahko hitro opazil, da gre za spletni portal, kjer izstopajo t. i. tradicionalistična stališča. Kdo so tradicionalisti? V cerkveno-teološki govorici bi jih lahko na hitro opredelili kot tekmece t. i. modernistov ali progresistov.
Da, tudi v Cerkvi in na področju teologije smo lahko priče tekmovalnosti med tistimi, ki bi želeli ohranjati tradicijo in vidijo v zgodovinski dediščini edino pravo pot, ter tistimi, ki bi si želeli vnesti v nauk in bogoslužno prakso čim več novosti in napredka. Tekmovalnost med eno in drugo strujo v resnici ni nova, ampak spremlja zgodovino krščanstva skoraj od samega začetka. Oster besedni boj je potekal v času sholastike, v XI. in XII. stoletju, med t. i. meniško teologijo in novo, imenovano ars fidei s svojimi novitates ali novostmi, kasneje se je to ponavljalo in tudi na drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) so se koncilski očetje soočili z različnimi pogledi na prihodnost Cerkve, ki bi jih lahko razdelili med tradicionaliste in moderniste.
In danes? Danes imamo na eni strani zagovornike Cerkve, kakršno smo poznali pred drugim vatikanskim koncilom z razkošnimi liturgičnimi opravami, in na drugi strani zagovornike sodobne verske izkušnje, ki se včasih spogleduje z evangeličani ali novodobnimi mističnimi doživetji. Vsak trdi zase, da je na pravi poti, in vsaka od obeh struj vidi v svojem prepričanju edino pravilno pot.
Ko govorimo o Cerkvi, pa moramo imeti pred očmi živo Kristusovo telo, ki ni politična stranka, društvo ali dobrodelna organizacija, niti zasebna lastnina tega ali onega “šefa”, ki bi morala slediti vnaprej postavljenim programskim načrtom ali izbranim filozofijam. Cerkev ni moja in ni tvoja, Cerkev je Kristusova. V zgodovinskem toku smo bili lahko priče številnim zlorabam teologije v zasebne namene ali njenim napačnim interpretacijam, ki jih danes imenujemo krive vere. Najpogosteje se je to zgodilo, ko je človeški nauk prevladal nad Božjim in ko so ošabnost, pohlep ter sebičnost posameznikov hoteli prevladati nad skupnostjo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

18.04.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!