Prihodnost 25. aprila in 1. maja
Dan osvoboditve (25. april) in mednarodni praznik dela (1. maj) ne bi smela biti zgolj dela prosta dneva, namenjena prvim pomladnim izletom, praznovanjem na prostem ali obiskom priljubljenih domačih osmic.
Praznika, ki si na koledarju sledita le v razmaku nekaj dni, imata veliko skupnega. Na oba dneva obeležujemo boj proti zatiranju: po eni strani konec diktature in začetek demokracije, po drugi strani odpor proti izkoriščanju. Oba praznika izvirata iz družbenih gibanj, ki jih je povezovala ideja kolektivnega delovanja in boja za človekovo dostojanstvo. Dan osvoboditve se je uveljavil s koncem druge svetovne vojne, po prepovedi v času fašizma pa je takrat ponovno zaživel tudi 1. maj. Oba dneva sta nastala po prelomnih dogodkih, ki so ključno vplivali na zgodovino in privedli do obdobja svobode, v katerem živimo danes. A zdi se, da se temeljni pomen teh praznikov vse bolj izgublja.
Način obeleževanja, ki je bil aktualen pred desetletji, danes ni več privlačen za mlade, med katere ne bi uvrstila le dvajsetletnikov, tudi štirideset- in petdesetletniki sodijo med tiste, ki niso osebno doživeli posledic temnih obdobij zgodovine. Zato danes številni te praznike izkoristijo predvsem za sproščene podaljšane konce tedna, preživete v termah ali naravi, pri čemer pogosto niti ne pomislijo na njihov izvorni pomen.
Vsako leto se 25. aprila spomnimo osvoboditve na enak način kot pred osemdesetimi leti: polaganje vencev, nastopi pevskih zborov, godba na pihala. Na različnih koncih se ponavljajo programi, ki se med seboj le malo razlikujejo. Ampak je to dovolj, da bi se v slavnostnih govorih tolikokrat izpostavljene vrednote zares prenesle na mlajše generacije? Kaj pa danes praznujemo 1. maja, ko so se delavske razmere vsaj toliko izboljšale, da ni slutiti več potrebe po složnem boju za pravice? Kaj razlikuje 1. maj od katerekoli pomladne nedelje, ko si pod soncem zaželimo le uživati ob okusnih čevapčičih in hladnem pivu? V slovenskih vaseh se sicer še vedno ohranja tradicija postavljanja mlajev, vendar je tudi ta družabna navada zaradi vse strožjih varnostnih in drugih predpisov čedalje bolj ogrožena.
Kako se bosta 25. april in 1. maj razvijala v prihodnosti? Odgovora seveda nimam, upam pa, da bomo znali bistvo praznovanja dneva osvoboditve in praznika dela prilagoditi sodobnemu času. Le tako se bodo vsebine teh praznikov ohranile. Za to pa je nujno, da se ne ustavimo pri izrabljenih oblikah obeleževanja in razvijemo nove pristope, ki bodo pomembne teme približali potrebam današnjega časa. Če se ne bomo znali približati mlajšim generacijam, bodo vrednote, ki so nekoč vodile naše prednike v boju za pravice, izumrle skupaj s starejšimi, ki zaradi osebnih in družinskih zgodb ali iz spoštovanja še vedno čutijo njihov pomen.
