Pridite in poglejte!
Sočloveku smo lahko blizu na različne načine, materialno ali duhovno. Pri Škofijski karitas Koper namreč vedo, da je postalo razpiranje novih obzorij že več let nezamenljiv del poslanstva organizacije. Pred devetnajstimi leti so namreč ‘krstili’ prvo izvedbo kolonije Umetniki za Karitas, ki se vsako leto ponavlja meseca avgusta na Sinjem vrhu nad Ajdovščino. Prihodnje leto bodo namreč obeležili jubilejno, dvajseto izvedbo izredno priljubljenega in vse bolj aktualnega umetniškega snidenja, ki združuje “lepoto in solidarnost”. Besede v narekovajih pripadajo predsedniku Društva slovenskih izobražencev Sergiju Pahorju, ki je v ponedeljek, 31. marca, občinstvu Peterlinove dvorane predstavil gospo Jožico Ličen, dušo likovne kolonije. Gospa Ličen se že kar nekaj let redno vrača na večere DSI, da bi s seboj prinesla umetniški utrip tega, kar so likovniki zasnovali na zadnji izvedbi manifestacije. Na stenah Peterlinove dvorane so namreč tudi tokrat visele slike udeležencev kolonije, kar je ponedeljkovemu večeru dalo poseben čar. Razstava je seveda bila prodajnega značaja.
Umetnine so namreč takoj po koncu kolonije začele svoje romanje po Sloveniji, v sosednjih državah vse do Bruslja, da bi ljudje, zlasti pa “slovenski politiki v Evropi vedeli, da imamo v Sloveniji izvrstne umetnike in pomoči potrebne ljudi”, je dejala Jožica Ličen. Gostja je obenem prepričano povedala, da so umetniki zaradi svoje vloge tiste osebe, ki še najbolj občutijo materialno in duhovno krizo družbe. Verjame sicer, da se bodo nekega dne stvari izboljšale in “vsak človek bo našel svoj prostor v družbi”. Gospa Ličen je nato nanizala vrsto podatkov, ki prikazujejo uspešnost prireditve. Doslej je na koloniji sodelovalo 1.286 umetnikov, ki je so seboj pustili 1.800 likovnih del: od teh je bilo doslej prodanih že 1.280. Na lanski izvedbi je na dnevu odprtih vrat, kar je gostja DSI označila za pravo “romanje” na Sinji vrh, skupno sodelovalo okrog 100 umetnikov. Za prihodnjo, dvajseto izvedbo kolonije pa načrtujejo nekaj posebnega: “Povabili bomo vse slikarske zakonske pare, ki so doslej sodelovali z nami”, je dejala Jožica Ličen, ki je občinstvu Peterlinove dvorane zaupala, da se je med čopiči na Sinjem vrhu rodila tudi marsikatera ljubezen.
Lanska kolonija je imela kot geslo besede, ki jih je Samarijanom namenila njihova sorojakinja: Pridite in poglejte! V teh besedah se skriva temeljno sporočilo karitas: “Ljubezen, ki je nalezljiva, ki se, ko te enkrat okuži, širi po tebe naprej. Udeleženci likovne kolonije, darovalci del, sodelavci in vsi, ki se trudijo v tednu kolonije, so okuženi. Po njihovih delih se ljubezen širi naprej”, je zapisal Matej Kobal, ravnatelj Škofijske karitas Koper, v katalogu manifestacije 2013. Publikacijo je na ponedeljkovem večeru imela v rokah strokovna svetovalka kolonije, likovna kritičarka Anamarija Stibil Šajn, ko je podrobneje spregovorila o sodelujočih umetnikih: v 19. koloniji je sodelovalo deset slikarjev in en kipar. Šajnova je spregovorila o poduhovljeni pokrajini hrvaške umetnice Ivane Andrić Todić, o kombinaciji linij, barv in struktur, ki sestavljajo vsebino del Ane Cajnko, o križu, osrednjem motivu slik Irene Gajser. Poseben čar imajo tudi fluorescentne barve v slikah nizozemskega slikarja Willema Vam Gesta, kromatske erupcije Andreja Jemca in filigransko minuciozna dovršenost Dušana Kluna in rastlinski motivi Makedonca Dimitarja Malidanova. Figuralni liki kiparja Ivana Skubina predstavljajo visoke, razpotegnjene, na bistvo zreducirane forme z jasno obrisno linijo: njihovo sporočilo je brezčasno in s tem večno. Vsaka slika Janeza Štrosa ima svoj barvni koncept, harmoničen, ubran, sugestiven, vselej pa tudi pomenljiv: namesto vsebinsko definiranega dogajanja nam slikovni oder prinaša likovno dogajanje. Poseben odnos do narave je na svojih platnih vzpostavil Peter Vernik: naravno okolje ga nagovarja s svojo barvo, obliko, teksturo in svetlobo. Na podobnem vsebinskem nivoju se razpleta tudi cvetlična motivika Martine Žerjal. Anamarija Stibil Šajn je na večeru DSI poudarila, da se je kolonija trdno zasidrala v slovenskem prostoru: obenem ima pomembno vlogo pri ozaveščanju ljudi o tem, kaj se dogaja na slovenski in mednarodni likovni sceni.
Drugi del večera DSI je bil namenjen okrogli mizi, na kateri sta ob Jožici Ličen in Anamariji Stibil Šajn sodelovala še g. Zorko Bajc, predsednik škofijske komisije za zakramentalno dediščino in župnik v Piranu, ter umetnik Andrej Jemec. Izhodiščno misel, ki je morda izzvenela kot provokacija, je prispevala Šajnova. Ali je res, da se je izvirnost slovenske sakralne umetnosti končala v obdobju baroka? Razen nekaterih sijajnih izjem (Tone Kralj, Stane Kregar, Marko Rupnik) namreč ni neke organske oziroma vsebinske povezanosti med slovenskimi sakralnimi umetniki. Po mnenju Andreja Jemca bi moral slovenski šolski sistem veliko več investirati v umetnostno vzgojo osnovnošolskih otrok, kot se to zgledno že vrsto desetletij dogaja na Nemškem. Posledično tudi stanje slovenske cerkvene umetnosti “ni tako, kot bi moralo biti”, je dejal g. Bajc. Duhovniki imajo v tem vidiku pomembno vlogo (Šajnova je dejala, da duhovniki so načeloma tudi kustosi umetniške dediščine svojih cerkva in župnij), žal pa so večkrat tudi sami premalo pripravljeni na to, kar jih čaka. G. Bajc je imel srečo, da je nekdanji škof Pirih razumel njegovo zanimanje in ga poslal na študij v Rim. Izobraževanje mu je poverilo pravo znanje na umetniškem področju, zaradi česar tematiko zelo dobro pozna. Razsoden je glede sodobnih umetniških teženj, kritičen pa do kičastih spodrsljajev, ki se še vedno porajajo pri nekaterih umetnikih ali naročnikih: težko je sicer iskati sodobne umetniške govorice, ki bi se na dovršen in okusen način spajale z obstoječo arhitektonsko in umentiško dediščino. Umetniki morajo vendarle iskati pravo pot, ki naj ne posnema nekdanjih vzorcev: “Posvečati se moramo novemu duhu, čas pa bo pokazal, kaj bo vredno obstoja in kaj ne”, je dejal g. Bajc.
IG
