Pričevalec gorja z upanjem v človeštvo

Piše: JUP Fotografije: JMP

Boris Pahor 1913 – 2022

Ob odhodu takih velikanov, kot je bil Boris Pahor, je težko najti prave besede za slovo. Pa vendar bomo napisali, da bomo pisatelja Borisa Pahorja pogrešali, kot pogrešaš samo tiste ljudi, ki cenijo tvoje delo. V uredništvu Novega glasa bomo pokojnega pisatelja, ki je umrl 30. maja na svojem domu v Barkovljah, pogrešali predvsem zato, ker nas je v preteklih letih večkrat poklical, nas opozarjal na bistvene stvari in vedno znova naročal, naj ne nasedamo tudi mi temu, da je za slovensko narodno manjšino v Italiji pomemben samo slovenski jezik. Do onemoglosti in vedno znova je neutrudno ponavljal, da je predvsem narodna zavest potrebna, jezik seveda tudi, kot je potrebna tudi zemlja, na kateri živimo. Nenehno je ponavljal, da so mu v otroštvu ukradli fašisti pravico do jezika, nenehno se je boril za demokracijo, sam, ki je doživel in preživel vse tri totalitarizme minulega stoletja. Bil je priča požiga Narodnega doma, v katerem je po sto letih prejel ob njegovi vrnitvi v slovensko last dve najvišji državni odlikovanji iz rok predsednikov Mattarelle in Pahorja in odlikovanji je poklonil žrtvam fašizma Lojzetu Bratužu in bazoviškim junakom in vsem tistim mrtvim, ki so bili, tako kot on, proti vsakemu nasilju in so se mu zato dejavno uprli. Ko je leta 1975 skupaj z Alojzom Rebulo izdal znameniti pogovor s prijateljem Edvardom Kocbekom, v katerem Kocbek prvič javno v tedanji Jugoslaviji spregovori o povojnem poboju več kot enajst tisoč domobrancev, je bil deležen kritik, šikaniranja, zasledovanja, zasmehovanja in prepovedan mu je bil vstop v domovino, kamor je lahko šel šele na Kocbekov pogreb leta 1981.

Njegovo pretresljivo pričevanje o preživetju v nacističnih teboriščih je z Nekropolo končno in pozno, a vendarle!, Borisa Pahorja postavilo v središče pozornosti tudi v Italiji.

Borisa Pahorja smo pri Novem listu prej in pri Novem glasu zadnjih 26 let cenili in objavljali njegove zapise in kritike, odmeve na politične dogodke, tudi takrat, ko jih drugi niso. To je cenil. Mi pa smo cenili njegovo izjemno etično držo, ki ima v evropskem prostoru enakega v možu, kakršen je bil Albert Camus.

“Slovenke in Slovenci, doma, v zamejstvu in povsod po svetu, umrl je Boris Pahor. Z njegovim odhodom se končuje neki čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala. Ostali pa so spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega. Boris Pahor je bil, z besedami Draga Jančarja, človek s prepovedanimi sanjami, ki so postale resničnost. Bil je očividec, pričevalec, opominjevalec. Vest slovenstva, Evrope in sveta. Človek, ki je zase terjal svobodo, da misli drugače, in je to enako svobodo zahteval tudi za druge.

Nemogoči potnik skozi zgodovino je s svojo neverjetno življenjsko silo postal predvsem navdihovalec. Zaradi njega vemo, da si lahko upamo sanjati prepovedane sanje. Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca. Osebno čutim globoko zadoščenje, da sva ga z italijanskim predsednikom in prijateljem Mattarello odlikovala z odlikovanji obeh držav na dan, ko je tržaški Narodni dom po 100 letih znova postal slovenski. Boris Pahor je ob tem dejal: ‘Odlikovanji posvečam vsem mrtvim, vsem, o katerih sem pisal, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki, ki se jim bo 13. julija poklonil tudi predsednik italijanske države.’

Slovenke in Slovenci, Evropejke in Evropejci, srečni smo, da nam je usoda namenila Borisa Pahor,” je v ponedeljek dejal v svojem nagovoru slovenski predsednik Borut Pahor.

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu  je objavil naslednje besede: “Danes se je v 109. letu poslovil eden najpomembnejših slovenskih pisateljev, borec za narodne pravice Slovencev v zamejstvu in zagovornik pomena naroda, zamejski Slovenec in velik človek Boris Pahor.

V pogovoru z ministrico pred dvema letoma je izpostavil in poudaril, kako pomembno se mu zdi, da cenimo in se zavedamo svoje slovenske identitete. Spoštovati svojo kulturo, svoj jezik, svojo zemljo, ostati in živeti kot Slovenec ni noben nacionalizem, to je pripadnost in ljubezen do svojega naroda. Kot je povedal, je bil tudi sam vedno prijatelj Italijanom, Francozom in drugim, ampak v prvi vrsti je bil Slovenec in na to je bil ponosen. Pahor je že v mladosti občutil bolečino odvzema maternega jezika in zanikanja slovenske identitete. Tako je tudi na podlagi, žal pogosto bridkih, življenjskih izkušenj in izredno bistrega in pronicljivega uma, postal velik zagovornik pomena naroda. Zato je vedno opozarjal, da je spoštovanje svoje kulture, svojega jezika, svoje zemlje nujno za preživetje Slovencev v Italiji ter na splošno človeka in človeštva v svetu.

Gospod Pahor, počivajte v miru. Hvala, da ste nas vedno s srčnostjo opominjali, kaj so prave vrednote in za kaj se je vredno boriti.”

Sožalje je izrazil tudi italijanski predsednik Sergio Mattarella, italijanski minister za kulturo Franceschini, ves politični vrh naše dežele, o odhodu v večnost pisatelja so poročali vsi italijanski časopisi, tiskovne agencije, tudi evropski časopisi.

Ne moremo mimo ganljivega posega slovenske senatorke Tatjane Rojc, ki je nagovorila kolege v rimskem senatu in Borisa Pahorja postavila med velikane minulega stoletja. Kot izjemna poznavalka in sodelavka tržaškega pisatelja je tudi sicer Tatjana Rojc imela vrsto odmevnih pričevanj o pisatelju Pahorju. Lepo pa je, da sta se v tržaškem občinskem svetu Štefan Čok in v goriškem občinskem svetu Marilka Koršič spomnila preminulega pisatelja.  Odmevi v slovenskih medijih, italijanskih in drugod še prinašajo pričevanja Pahorjevih sopotnikov.

Hčerki Maji, sinu Adrijanu in vsem sorodnikom naše občuteno sožalje, pisatelja Borisa Pahorja pa bomo ohranili v trajnem spominu, saj smo se vedno strinjali z njim, ko nam je naročal, naj se zavedamo pomena narodne identitete, jezika in zemlje.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme