Pričakovanje in upanje v mračnem času
Adventni in božični čas vabita, da se srečamo s seboj in se približamo Kristusu, ki se bliža, v betlehemskem hlevu. Iz najdaljše teme prihaja želja po resnični svetlobi, ki ne bo zašla. Zato nam Cerkev predlaga pot adventnega pričakovanja. Toda v današnji družbi je to pričakovanje zelo zamegljeno in oteženo. Potrošniška civilizacija je iz adventa in Božiča odpravila tistega, ki ga pričakujemo in je prišel. Namesto tega pa so lučke, prireditve in sejmi.
Potopljeni v minljivo in praznino
V ospredju decembrskega zanimanja ljudi so minljive dobrine in površinskost. Za mnoge je Bog mrtev ali nepomemben. Njegovo mesto so zavzeli denar, dobiček in užitek. Življenje se odvija v hitrici, ki ne izpolni notranjih hrepenenj in pušča za sabo praznino. Iščejo darila za svoje najdražje in se zabavajo. Le redki stopijo v svet duhovnosti in resnično pričakovanje Odrešenika. Tudi kristjani padamo v to pozunanjeno kulturo veselega decembra in premalo naredimo, da bi se v njem srečali z Jezusom, ki prihaja. Praznik ima smisel, če nas vodi h koreninam človeškosti in nas povezuje z ljudmi. Zato je čas adventa priložnost za letno osebno inventuro, molitev in medsebojne odnose, zlasti za ustvarjanje stikov z ubogimi.
V adventu nam prihaja naproti Marija, ki je z odgovorom polnim vere sprejela povabilo za Božje materinstvo. Še posebno v molitvi smo zazrti v njeno ljubeče pričakovanje rojstva Jezusa, ki ga je nosila pod svojim srcem. Marija nas želi tudi danes privesti k Jezusu, ki se je rodil za nas, da bi nas osvobodil in odrešil. Povabljeni smo, da v tem času obudimo pristno krščansko pričakovanje in se že vnaprej veselimo tega, kar bo prišlo in je že navzoče v Jezusovem daru. On nas osvobaja od različnih ujetosti in strahov in nam prinaša moč za pristno življenje. Zato naj bi se v tem času umaknili stran od površinskega življenja, od privlačnosti puhlih reklam in svetlobe ter se stvarno srečali z Gospodom, ki prihaja. Adventno in božično srečanje ima svoje mesto zlasti v družini. V njenem zavetju in toplini moremo odpreti svoje notranje bogastvo in se veseliti daru življenja, da je med nami Gospod in nas preveva njegov Duh. Potrošniška praznina in nasilje hočeta izropati prav družino, vlečeta otroke in odrasle, da nastopajo na prireditvah in zapravljajo svoj mir ter družinsko toplino.
Težko je pričakovati
Začudeni moremo ugotoviti, da v današnji družbi težko najdemo pristno pričakovanje. Okrog nas je kultura takojšnje zadovoljitve vsake želje in potrebe. Če ni izpolnjeno takoj, na gumb, so ljudje že živčni in vzamejo v roke telefon ali si prižgejo cigareto, da bi se pomirili. Pri mnogih je pričakovanje teža, ki je ne znajo prenesti. Zakaj sploh čakati, ko ni nič od tega, samo muka in izgubljeni čas? Bojijo se, da bi čakanje razkrilo njihove boleče spomine in rane. Nočejo se srečati s svojim osebnim jedrom in z Bogom, ki prebiva v njih. Namesto tega bežijo v druge svetove in se obkladajo z dejavnostmi. Jezijo se, če kdo zamuja ali pozabi. Tudi hrana mora biti takoj pripravljena, na kar se spretno odziva zlasti ameriška fast food ponudba. Ta način stopa tudi v odnose in razmišljanje.
Hitenje in pritisk ljudi duhovno otrdita in izpraznita. Ne veselijo se tega, kar se bo zgodilo, ampak jih je strah in bežijo v umetne svetove. Odkrivajo daljne dežele in se pogovarjajo z različnimi ljudmi. Ne srečajo pa se s seboj, z bližnjimi in z Bogom. Še posebno verniki smo poklicani, da bi v družbi, ki nič več ne pričakuje in se je utopila v različnih odklopih, obhajali in živeli življenje kot pričakovanje. Življenje je pričakovanje, ker nas more rešiti le ljubezen. Sami smo lahko le v peklu. V zaupanju tej ljubezni gledamo na cilj in pričakujemo, da ga bomo dosegli. Pričakovanje je vmesni čas, v katerem moremo premisliti, kaj se dogaja, in odkrivati nove možnosti našega uresničenja. Naš čas tako ni več obroben in prazen, ampak naseljen in napolnjen s smislom ter veseljem. V pričakovanju že nekako vidimo in čutimo, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Zato je marsikatero pričakovanje bolj polno in veselo od samega dogodka, ki ga pričakujemo.
Biti budni in potrpežljivi
Življenje kot pričakovanje je tudi kritičen pogled na resnico o nas samih in o naših izbirah. Zavedati se moramo, da nismo mi središče življenja, ampak naš odnos z drugimi in z Bogom. Vsak dar potrebuje tistega, ki mu bo podarjen, in obenem odprtost ter čakanje, da sprejme darove drugih. Kdor ni buden in ne čaka, ne more sprejeti teh darov. Tako je pričakovanje nasprotje bežečega časa, da najdemo tisto, kar je trdno in vredno. Predvsem pa, da ne absolutiziramo tega, kar je minljivo. Pečat večnosti nastopi, ko sebe in bližnje spremenimo v dar in smo odprti za njihove darove. Tako s pričakovanjem odkrivamo poslednji cilj in smisel vsega, za kar smo na svetu, kar delamo in kam gremo. Delni cilji in zmage v daru ljubezni so že koraki k novim obzorjem in izzivom.
Zato moramo biti budni. Prevladujoča kultura nas uspava, potopljeni smo v njene izbire in umetne svetove, da ne vidimo ničesar, razen svojih telesnih in čustvenih zadovoljitev. Ljudje bi morali biti omamljeni in ne videti čez obzorje, ki jih vklepa. Predvsem pa, da ne bi videli ljudi ob sebi, njihovega veselja in težav, da se ne bi znali zasekirati in biti sočutni. Duhovno življenje pa vodi k budnosti, ne samo pri vožnji in pri delu ter vzgoji, ampak tudi v pričakovanju Božjih obiskov in darov ljubezni. Budnost je nasprotje brezbrižnosti, da smo kritični do tega, kar smo in delamo. Budnost je usmerjenost k bistvenemu in odpravlja nesposobnost kritičnega pogleda. Morda se nam zdi, da je vse v redu, delamo, jemo in se trudimo, toda odmaknjeni smo od bistvenega, ne srečamo se s seboj in z drugimi, puščamo negativno v naših občutjih. Budnost je tudi bistvena za vero, da ne zaspimo v neki moralni varnosti, ampak, da se odpremo in vedno znova stopamo v odnose, se darujemo in odpuščamo. Drugih in Boga ne moremo sprogramirati, ljubezen zahteva svobodo v njenem podarjanju.
