“Pri Borisu Pahorju sem odkrival občutek za svobodo”

Srečanje pod lipami / Drago Jančar se je poklonil velikemu slovenskemu pisatelju

“Mislim, da je vprašanje, če človek piše ali ne piše, precej odvisno od človekovega značaja … Pri meni se je začelo pravzaprav zaradi travme, ki sem jo doživel kot deček, ko sem moral iz slovenskega razreda v italijanski razred in se nisem mogel vživeti v to spremembo. In sem v bistvu postal to, kar se po domače reče ‘faliran študent’.” S temi besedami, pričevanjem Borisa Pahorja, se začenja njemu posvečen krajši videoposnetek, portret z naslovom Iz sanje … beseda, ki so ga pred leti posneli za Radijski oder, pod režijo in scenarij se je podpisala Maja Lapornik. V oddaji je sam Pahor hotel prebrati odlomek iz svojega dela. V njem govori o nuji “protestantske” vzgoje, mišljene kot resne, stroge, vrednotam posvečene vzgoje mladih, “ne pa tiste antikatoliške”. Pahor v posnetku priznava, da je svojo “izgubljeno identiteto” našel šele kasneje, v koprskem semenišču, skupaj s slovenskimi in hrvaškimi fanti – tedaj je verjetno prišel v tako stanje, “rekel bi, skoraj srečno, da sem videl, kaj pravzaprav sem in kako sem pravzaprav sebe prej zgubil, in sem takrat začel svoje prve zapiske posvečati kraju, kjer sem bil, obali, morju, mestu kot takemu, skušal sem najti spet svoj rojstni kraj.”

Boris Pahor je bil človek, ki je samega sebe našel v svojem mestu. Pisanje mu je po hudih življenjskih preizkušnjah postalo potreba, z njim je lahko sproti nadzoroval, pregledoval to, kar je doživljal, “rešitev iz tiste preteklosti, ki ni bila lepa”, bilo je prava terapija. S pisanjem se je reševal marsičesa in svoje tegobe zaupal papirju. V njegovem portretu govori o sebi, o svojem pisanju. Videoposnetek si je množično občinstvo ponovno ogledalo v četrtek, 13. oktobra, na povsem neobičajnem Srečanju pod lipami. Večer je bil namreč posvečen spominu na našega velikega pisatelja. Po uvodnem pozdravu predsednice KCLB Franke Žgavec in ogledu posnetka so mladi člani gledališke skupine O’Klapa Kea Vogrič, Ema Terpin in Patrik Cingerli občuteno prebrali pet odlomkov iz pisateljevega opusa. Na klavir jih je spremljal in tekste povezoval Peter Soban, zatem pa je na oder stopil ugleden gost, eden najbolj prepoznavnih slovenskih literarnih umetnikov, pisatelj, urednik, publicist in dramatik Drago Jančar, dolgoletni Pahorjev prijatelj, s katerim se je sproščeno pogovarjal prof. Adrijan Pahor, pisateljev sin.   

Boris Pahor je želel, da bi bila od njegovih literarnih del vsaj Nekropola predstavljena mladim. Zanje je imel poseben posluh, nagovarjal jih je in si prizadeval, da bi s spoznavanjem naše preteklosti bolje razumeli današnji svet, da bi imelo smisel, “da smo se živi pretolkli skozi zgodovino in skozi pošastno neurje druge svetovne vojne.” Drago Jančar pa je priznal, da sam nikakor nima “pedagoških idej”, da mladih ne zna učiti, nagovarjati, svetuje pa jim, naj razmišljajo s svojo glavo, naj si ne pustijo “docirati nobenega pretiranega fanatičnega, političnega ali kakršnegakoli drugega mišljenja – povsod je prostor za svobodo, dokler živimo v demokratičnem svetu, diktaturam pa se je treba upreti!”

Pahor in Jančar pa imata veliko skupnega. S svojim delom je tudi Drago Jančar pripomogel k prepoznavnosti svojega mesta, Maribora, med bralci po vsem svetu, prav tako, kot je to storil Pahor s Trstom. Pisatelja sta se spoznala v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil Jančar študent prava v Mariboru in urednik študentskega časopisa. “Med nami so že krožile ideje, ki jih je Boris širil v reviji Zaliv,” je dejal in priznal, da so bile problematike zamejskih ljudi za Mariborčane nekaj nenavadnega, bile pa so vznemirljive in zanimive, zato je Pahorja povabil na debato o problemih zamejskih Slovencev in slovenstva. Dvorana je bila polna, Pahorja so že poznali, nekdo iz publike pa mu je očital, da živi v “emigraciji in ne pozna socialistične stvarnosti”. Pahor se je zelo razburil, po polemiki pa sta se z Jančarjem začela družiti in slednji je postal njegov “mladi prijatelj”. Tak je tudi ostal.

Vse življenje sta pisatelja bila prijatelja. “Pri njem sem odkrival neki občutek za svobodo,” je razložil Jančar, ki je poudaril, da sta bila nacionalna ideja in vprašanje jezika za Pahorja vprašanji o življenju in smrti, v “mladem prijatelju” pa je Pahor videl odprtost in radovednost za ta vprašanja.

Jančar je večkrat obiskal Pahorja tudi na domu, ob teh priložnostih sta razpravljala o literaturi, zgodovini, politiki. Prof. Adrijan Pahor je razkril, da je prav Jančar prepričal očeta, da je dal svoji knjigi naslov Trg Oberdan, mamo Radoslavo Premrl pa je nagovoril, da je pri Slovenski matici objavila svoje spomine na pokojnega brata, narodnega heroja, Janka Premrla Vojka. Pisatelja sta se, kljub velikemu medgeneracijskemu preskoku, vseskozi prijateljsko pogovarjala, si delila mnenja in izkušnje, skupaj tudi potovala po Evropi. Na četrtkovem srečanju je Jančar navzočim povedal marsikatero dogodivščino, ki se je pripetila predvsem med gostovanji na pomembnih evropskih knjižnih sejmih. Boris Pahor je na vsaki predstavitvi, na vsakem predavanju spregovoril o svoji zemlji, svojem jeziku. Ob pisateljevi smrti je Jančar dejal, da je “Boris Pahor vse življenje vztrajno govoril o smislu slovenske kulturne identitete, preizkušene v fašizmu, nacizmu in tudi v internacionalistični ideologiji komunizma … Problem ogrožene nacionalne identitete je prenesel na temeljna človeška vprašanja.”

Gost je v četrtek marsikaj povedal tudi o svojem romanu To noč sem jo videl, o Veronikini zgodbi in o svojem stilu. V literaturi se s Pahorjem marsikdaj dotikata podobnih tem, predvsem nacionalne. Po Jančarjevih besedah pa se teh tematik sam ne more dotikati tako, kot se jih je Pahor, ki je te dogodke doživljal. Razlike so tudi v načinu pisanja: medtem ko je Pahor uporabljal ekspresivno lirični, eseistični slog, ima Jančar včasih epski, včasih bolj modernistični slog, nedvomno pa ju veliko stvari druži, med temi tudi “odpor proti nasilju, vsiljevanju in omejevanju, želja po svobodi.” Tu sta Boris Pahor in Drago Jančar našla bližino, prijateljstvo, verjetno sta oba “L’Homme révolté”.