Presunljive ubite oči starejših žensk

Piše: Jurij Paljk Fotografije: JMP

Na mejnem prehodu Fernetiči sprejem beguncev iz Ukrajine

Minuli četrtek, 17. marca 2022, sem odšel na mejni prehod na Fernetiče, ki ga zaradi lastne življenjske zgodbe nimam rad, preveč spominov je na mejo, za katero se je takrat pravilo, da je “najbolj odprta”, a zame ni nikdar to bila. Preveč je grdih spominov na osorne carinike tako na takratni jugoslovanski kot na italijanski strani, če o dolgih kolonah avtomobilov niti ne govorim. Tokrat sem se odpravil na mejni prehod na Fernetiče, ker sem hotel sam videti, kako poteka sprejem beguncev iz Ukrajine, ki večinoma prečkajo državno mejo med Slovenijo in Italijo prav na Fernetičih.

Iskreno povem, da nerad “pasem zijala”, kot tudi nerad vse ljudi, ki so v stiski, fotografiram. Vsakdo, ki je okusil kdajkoli v življenju pomanjkanje, revščino, ve, kako je, ko drugi gledajo tvojo stisko. Na Fernetiče sem šel iz poklicne dolžnosti, kot sem pred leti moral iz poklicne dolžnosti in zaradi etične drže dati na prvo stran Novega glasa uboge reveže, begunce, ki so morali spati v Bombičevem predoru v Gorici, ker jim drugje spanja sredi zime niso omogočili. Takrat sem naredil fotografijo kar s pametnim telefonom in od daleč, da se obrazov revežev ni videlo, a je bila dovolj zgovorna, da se je vseh dotaknila. In z mirno vestjo tudi povem, da sem s skupino italijanskih socialno čutečih duhovnikov takrat naredil vse, kar sem mogel, da so končno sramotno spalnico za ubežnike v goriškem predoru zaprli v treh dneh.

Seveda sem moral v četrtek najprej prečkati mejo in priti v Slovenijo, kjer je bila v dopoldanskem času že dolga vrsta avtomobilov, ki so čakali, da napolnijo rezervoarje. Že to mi je dalo misliti in pred očmi sem takoj imel grenke spomine izpred več kot tridesetih let.

Takoj na prvem krožnem križišču sem z avtom obrnil proti Trstu in počasi pripeljal do meje, kajti zdaj je tam spet meja z orožniki, vojaki, civilno zaščito, policijo, rešilnimi vozili, z vsem, kar govori o beguncih. Počasi sem zavil na parkirišče pred stavbo, ki na italijanski strani sedaj služi kot prva hiša, kjer begunci iz Ukrajine lahko kaj toplega popijejo, gredo dostojno na stranišče, morda se tudi malo uredijo, predvsem pa tam čakajo, da jim pregledajo dokumente.

Spoštljivo sem stopil do skupine deklet, ki so bile v uniformah organizacije za begunce UNHRC, med njimi so bile tudi predstavnice organizacije za otroke UNICEF. Pozdravil sem in mlado dekle mi je takoj povedalo, da ne smejo dajati izjav, a sem odvrnil, da nisem prišel zaradi pogovorov, žal mi niso mogle dati niti podatkov, so mi pa dale telefonsko številko odgovorne za stike z javnostjo, neke gospe iz Rima, za katero mi je prijazno dekle povedalo, da je “tu nekje in vam bo ona vse povedala”. Gospa ni povedala ničesar, ker sem jo petkrat klical, ji pustil tudi sporočilo v telefonski tajnici, a ni ne odgovorila in se niti ni javila.

Pa nisem bil nič jezen, ker sem na mejnem prehodu na Fernetičih dobil cele jate fotoreporterjev in kamermanov, ki so “čakali na pravi trenutek”, kot mi je rekel eden izmed njih. Kateri je tisti “pravi trenutek”, ne vem, meni je bilo čisto dovolj videti štiri ukrajinske avtobuse in tri kombije, ženske, mlade mame in starejše gospe in seveda otroke, tudi mladostnike. Oddaljil sem se, da sem jih fotografiral tako, da me niso videli in se jim ne vidi obraza, nato sem stopil do štirih starejših moških, ki so bili oblečeni v uniformo civilne zaščite. Imeli so prenosni šotor, pod šotorom vodo, živež. Ogovoril sem jih, ali so mogoče iz Trsta, veselo me je možak z očali podučil, da so iz Trsta, le en kolega, da je iz Milj.

Lepo, sem pomislil, ko sem poslušal, kako so morali na vrat na nos zjutraj premestiti šotor zaradi varnosti otrok, ki pridejo iz avtobusov: “Bali smo se, da bi kdo skočil pod avto, zato smo zdaj uredili tu, med dvema ograjama.” In drugi je dodal: “Saj ne nudimo veliko, a vsaj nasmeh in nekaj osnovnega … Reveži prihajajo od daleč.”

Vojaki, policisti in orožniki so vljudno pregledovali na mejnem prehodu avtomobile, na stran dajejo samo vojne ubežnike, da jih popišejo, vrašajo, kam gredo.

Na samem sem se potem pogovoril z osebo, ki mi je povedala, da zdaj prihajajo predvsem tisti, ki imajo kam iti, večina jih gre k sorodnikom, kasneje, če bo vojna trajala, bo huje.  Prijazno dekle, ki dela tam kot predstavnica organizacije UNICEF, pa mi je povedala, da oni skrbijo predvsem za otroke brez mam in sorodnikov, za mladoletne.

Pri nas se jih je, vojnih beguncev iz Ukrajine, ustavilo že nekaj tisoč, tudi tu v Furlanski nižini, kjer živim, so razdeljene družine, tudi sem prihajajo, v soseščini živita dve gospe, ki mi veliko povesta, sosed je organiziral prevoz za dve ženski in tri otroke, ki so zbežali, šli so jih iskat na Slovaško, možje so ostali v vojni.

Ko sem na nedeljski večer, 20. t. m., zaključeval ta zapis, sem pogledal še  zadnje podatke o beguncih.

“V Ukrajini je od začetka ruske invazije pred skoraj enim mesecem svoje domove zapustilo že več kot deset milijonov ljudi, kar je več kot četrtina prebivalstva, so danes sporočili iz visokega komisariata ZN za begunce. Od teh, ki so zapustili svoje domove, jih je 3,4 milijona zapustilo tudi Ukrajino,” je zapisala Slovenska tiskovna agencija.

Najbolj so me na Fernetičih presunile,  bolj kot mame in otroci, ubite oči, vseh starejših begunk, vseh!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme