Prešernova nagrajenca o svoji dolgi ustvarjalni poti

Fotografije: STA

Dr. Mirko Cuderman / Spomin na čase, ko je še deloval

Dirigent in muzikolog Mirko Cuderman, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, najvišje priznanje za umetnost sprejema s presenečenjem, saj že desetletje ni več dejaven v glasbi. Obenem jo razume kot priložnost, da se spominja časov, ko je še deloval. Spomini so lepi, je povedal za STA pred prejemom nagrade.

V telefonskem pogovoru s Ksenijo Brišar za Slovensko tiskovno agencijo, je leta 1930 rojeni Cuderman obudil spomin na svoje začetke v zborovski glasbi. Po vrnitvi s študija in doktorata na Dunaju je leta 1968 ustanovil zbor Consortium musicum, s katerim je ostal povezan več desetletij. Takrat je bil skoraj edini slovenski zbor, ki se je posvečal tudi izvedbam večjih vokalno-instrumentalnih skladb.

“To je bil popolnoma amaterski zbor. Ko sem prišel z Dunaja, sem začel novačiti ljudi, ki imajo veselje do petja, da sem lahko začel delati to, kar sem si zadal,” je povedal dr. Cuderman. Z zborom je izvajal tudi najzahtevnejša vokalno-instrumentalna dela ter pri tem sodeloval z različnimi dirigenti in orkestri. Z njim je posnel tudi prvo celovito predstavitev slovenske cerkvene glasbe v zbirki Musica Sacra Slovenica, ki šteje 23 plošč.

V 80. letih prejšnjega stoletja je nato prevzel vodenje Komornega zbora RTV Slovenija, ki je bil po njegovih besedah napol amaterski. “Pevci so bili plačani za večerne vaje, pred tem pa so bili v službi v svojih poklicih. In ker so imeli veselje do petja, so v tem zboru sodelovali in za to dobili določen honorar.”

Iz želje po še boljšem sestavu, ki bi se ukvarjal samo s petjem, mu je nato na prelomu 90. let prejšnjega stoletja uspelo prepričati takratno republiško skupnost, da bi potrebovali profesionalni zbor. Sprva so se dogovarjali, da bi novemu zboru materialne stroške, kot so prostor, ogrevanje, elektrika, kril radio, plače pa ministrstvo za kulturo, takratni minister Andrej Capuder pa je nato po Cudermanovih besedah sklenil, da vse stroške prevzame ministrstvo.

Organizirali so avdicijo, zbrali 35 pevcev in leta 1991 je začel delovati Slovenski komorni zbor, s katerim je Cuderman lahko “delal tako, kot je treba”. To je bil po njegovih besedah samostojen in neodvisen profesionalni zbor. Z njim je še enkrat posnel zbirko Musica Sacra Slovenica na 33 ploščah ter na 55 ploščah izbor posvetne zborovske glasbe v zbirki Slovenska zborovska glasba.

Poleg koncertov v Sloveniji, kjer se je pri izvajanju vokalno-instrumentalnih del večkrat okrepil s pevci Consortium musicum, je Slovenski komorni zbor nastopal tudi v Zagrebu in zamejstvu. “V Zagrebu smo imeli svoj abonma, devet koncertov, samo hrvaška komorna glasba. Imeli smo tudi več koncertov letno v Trstu in Gorici. Tudi na Koroškem smo bili vsako leto tri dni v Tinjah na razpolago tistim, ki so se učili zborovodstva v Celovcu,” se spominja Cuderman.

Potem se je “spremenila politika, Capuder je odšel, prišel je drug minister in so rekli, da je to preveč razdeljeno, preveč je ustanov, moramo združevati”. Tako so Slovenski komorni zbor pripojili k Slovenski filharmoniji in ga kasneje preimenovali v Zbor Slovenske filharmonije.

Cuderman je Slovenski komorni zbor vodil dve desetletji, pred upokojitvijo leta 2009 je bil nekaj let tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Ob začetku zborovskega delovanja v Ljubljani pa je bil tudi vodja arhiva v Slovenski filharmoniji.

Ob tem je tudi sam zbiral muzikalije. V letih sem ogromno stvari kupil, na Dunaju sem bil skoraj vsako popoldne v trgovini muzikalij. Prečesal sem vse, kar je bilo na voljo, kar je bilo tiskano. Ker sem menil, da mi bo koristilo, sem to kupoval in po nekaj letih se je tega veliko nabralo,” je povedal Cuderman.

Notno gradivo je zbiral tudi doma. “Praktično 40 let sem zbiral slovenske muzikalije, ker včasih ni bilo fotokopirnega stroja, da bi razmnoževali tako kot zdaj, ampak je bilo to vse na roko prepisano, in če sem hotel kakšne note, sem se s kolesom odpeljal ali do skladatelja ali do založnika, da sem kupil nove muzikalije in sem si jih tako nabiral.” Zbiral je predvsem slovensko zborovsko glasbo, na Dunaju pa je kupoval tudi svetovno glasbeno literaturo, tudi vokalno-instrumentalna dela.

Ob prenehanju zbiranja se je začel spraševati, komu bi predal tako obsežen arhiv, ki po njegovih besedah obsega kakšnih 20 omar do stropa. Zanimanje zanj je pokazal njegov prijatelj Vladimir Kranjčević, dirigent v Zagrebu, ki bi gradivo shranil v tamkajšnjem Nuku, a se Cudermanu ni zdelo smiselno, glede na to, da gre pretežno za slovensko glasbo.

Material je tako predal Javnemu skladu RS za kulturne dejavnosti, s katerim so leta 2013 odprli Slovenski zborovski arhiv v Uršulinskem samostanu, da bi bil z več kot 60.000 enotami dostopen strokovni in drugi javnosti.

“To je bil mišljen kot neki center, da bi servisirali zborovodje z literaturo, saj je sklad že imel neki zborovski oddelek, ampak le z nekaj notami, minimalno. Tukaj pa je skoraj vse, kar je slovenskega. Zbiral sem tudi plošče, imel sem tudi instrumente, dvojne orgle, pavke, klavir. Potem smo arhiv še razširili, da sem dokupil še magnetofon, gramofon, da bi lahko zavrteli glasbo. Potem se je zamenjal direktor,” je povedal nagrajenec.

Arhiv obsega njegovo osebno zbirko in arhiv zbora Consortium musicum, v njem pa so slovenske posvetne in cerkvene glasbene revije, ki so izhajale v Sloveniji, slovenski oratoriji, kantate, maše ter posvetne skladbe slovenskih skladateljev. V njem so tudi zbirke večjih vokalnih opusov evropskih skladateljev, zbirke slovenskih pesnikov, iz katerih so slovenski glasbeniki črpali besedila, plošče, kasete in zgoščenke slovenske ter svetovne zborovske glasbe, domači in tuji priročniki ter sodobne skladbe evropskih skladateljev.

“To je moje življenjsko delo,” je poudaril Cuderman, kateremu je hudo, da arhiv trenutno ne deluje, saj je za njegovo urejanje porabil sedem let. Zelo mu je tudi žal, da “propada ta slovenska značilnost”, saj po njegovih besedah ni naroda na svetu, ki bi imel toliko zborov.

Cuderman Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme, ker je s svojim poustvarjalnim, muzikološkim, pedagoškim in organizacijskim delom temeljno zaznamoval slovensko (zborovsko) glasbo zadnjih desetletij.

Njegovo umetniško delovanje zaznamujejo premišljen poustvarjalni pristop, estetsko izčiščena interpretacija, skrbna izvedba, muzikalna občutljivost, muzikološka kritična presoja virov, izjemno poglobljeno poznavanje repertoarja in gigantska energija. S tem je Cuderman slovensko zborovsko poustvarjanje, z njim pa slovensko glasbo in kulturo nasploh dvignil na primerljivo mednarodno raven in jo nedvomno neizbrisno zaznamoval, piše v utemeljitvi.

Dr. Kajetan Gantar / Prešernova nagrada je priznanje, da je dober prevod vrhunska besedna umetnina

Klasični filolog in prevajalec Kajetan Gantar, letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, je najvišje nagrade za umetnost zelo vesel. Kot je povedal v pogovoru s Ksenijo Brišar za STA pred prejemom, v nagradi vidi priznanje svojemu prepričanju in prizadevanju, da dober prevod ni le plod filološkega znanja, ampak “v svoji konici vrhunska besedna umetnina”.

Dr. Kajetan Gantar meni, da prevod ni in ne sme postati nekaj rutinskega. “Ni samo posnemanje, ampak tekmovanje z izvirnikom v silovitosti ustvarjalnega besednega navdiha: ‘Non imitatio, sed aemulatio’.”

Pri svojih 91. letih še vedno marsikaj prevaja. Nedavno so pri Mohorjevi družbi v prevodu izšla pisma cerkvenega učitelja Hieronima, ki je bil po njegovih besedah naših krajev list in velja za pionirja prevajalske umetnosti. Že v antiki je kot prvi uveljavil načelo, da je treba prevajati “non verbum ad verbum, sed sensum ad sensum” – ne besedo za besedo, ampak smisel po smislu.

“Pri tej izdaji je sodelovalo 20 prevajalcev, meni so bila v prevajanje zaupana pisma med Avguštinom in Hieronimom, ki sta bila ne samo cerkvena učitelja, ampak tudi misleca in tenkočutna stilista, prvi eden najglobljih antičnih filozofov, drugi pa najbolj učen filolog, oba občudovalca Cicerona, ki velja za največjega mojstra klasično izbrušene latinske proze. Tudi sicer se še kdaj spoprimem s prevajanjem kake preveč prezrte antične pesniške umetnine, a to dolgo držim sam zase, dokler mi sad povsem ne dozori,” je pojasnil nagrajenec.

S Slovensko tiskovno agencijo se je pogovarjal že jeseni 2020, ko je dopolnil 90 let in ko sta bila Slovenija in svet v primežu zaprtij zaradi koronavirusa. Iz njegovih besed je bilo tedaj čutiti, da gre za nekakšno pretiravanje.

Takrat je dejal: “Pred dnevi smo brali, da je zbolel Donald Trump in za njim tudi Melanija, ki je naših krajev cvet, a je že po dveh dneh zapustil bolnišnico. V Atenah pa je v njihovem največjem razcvetu, v Periklovi dobi, sam Perikles, eden največjih takratnih državnikov, z obema sinovoma vred zaradi kuge umrl, pa ni bilo to nič izrednega. In čez 30 let se je v Atenah spet pojavila kuga. Če človek gleda z zgodovinske perspektive, vidi, da to ni nič novega, samo da je bilo smrtnih žrtev neprimerno več kot danes.”

Tudi po enem letu svoje izjave ne bi bistveno spremenil. “Seveda gre danes število žrtev epidemije v tisoče, že v milijone, a treba je pač upoštevati, da je vsa današnja svetovna populacija ničkolikokratnik takratne atenske ali grške populacije, kjer so se podobne epidemije ponavljale v še bolj grozljivih razsežnostih. Verjetno ni slučaj, da se na primer dve največji grški pesniški umetnini začenjata z opisom epidemije: Homerjeva Iliada z balado o kugi v ahajskem taboru, Sofoklova tragedija Kralj Ojdip pa s kugo, ki vnovič pustoši v Tebah.”

Gantar namreč še vedno vseskozi kritično spremlja dogajanje v družbi, kulturi, medijih, politiki, tudi opozorila o tem, da sta ogroženi demokracija in pravna država, domnevno zaradi pomanjkanja etike. Prepričan je, da je nezrušljiv temelj naše ustavne ureditve v parlamentarni demokraciji, ki naj bi bila podobna tisti, ki jo je utemeljil in opisal Perikles v svojem nagrobnem govoru v čast padlim v prvem letu peloponeške vojne.

Iz njega v prevodu Antona Sovreta navaja: “Pri nas ne vlada neznatna manjšina, temveč velika večina. Kar zadeva postave, uživajo v svojih zasebnih zadevah vsi enake pravice, kar pa zadeva uveljavljanje v politiki, se daje prednost znanju, s katerim se odlikuje posameznik. Mi edini imamo človeka, ki se ne meni za politično upravo, ne za miroljubnega meščana, ampak za jalovega trota. Mi smo edini, ki radi pomagamo ne glede na levo in desno in ne da bi računali na dobiček, temveč iz zaupanja, ki ga daje svoboda …”

Kot je pojasnil ob tem navedku, so se politične zadeve v Periklovih Atenah urejale v državnem svetu, ki je štel 500 izžrebanih odgovornih državljanov, kar pomeni, da jih je bilo precej več, kot je poslancev v slovenskem državnem zboru. Ti po njegovih besedah niso smeli biti “apragmones” oziroma “jalovi troti”, ki bi žrebanja in volitve bojkotirali ali s svojo odsotnostjo zasedanja obstruirali, saj so za udeležbo na zasedanju dobivali dnevnico, čeprav le v skromnem in simboličnem znesku dva obola na dan.

“Če k temu dodamo še 6.000 sodnih porotnikov, lahko rečemo, da v takratnih Atenah ni bilo odraslega moškega, ki bi lahko trdil, da nima možnosti, da bi o čem pomembnem soodločal. Seveda ne mislim, da bi morali mi to ustavno ureditev kopirati, lahko se pa ob njej zgledujemo,” meni Gantar.

Ob trditvah, da je pravna država pri nas ogrožena, pa pripominja, da se pravna država ne gradi na ulici, ker ravno režim ulice, “regime de la rue”, predstavlja največjo grožnjo pravni državi, ampak z delovanjem v krajevnih skupnostih, občinskih svetih, državnem zboru in njegovih komisijah, predvsem pa z dialogom z drugače mislečimi.

“Kar pa zadeva etiko, so njeni najgloblji temelji v zakonskih skupnostih in v okviru družine, tej najmanjši celici, ki je navsezadnje garant našega nacionalnega obstoja, a se ji v resnici posveča vse premalo pozornosti. Vendar tudi tu ni vse tako črno, kot bi se zdelo na prvi pogled. Kot prevajalec Aristotelove Nikomahove etike vem, kako si nekatere fakultete ali študijske smeri prizadevajo za vgradnjo etičnih temeljev v profile svojih diplomantov, tako da so celo kako zlato poglavje iz tega temeljnega etičnega traktata vključile v obvezno študijsko gradivo,” je še povedal nagrajenec.

Gantar Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejme za veličasten prevajalski opus, ki pomeni neprecenljiv prispevek k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije. Večini svojih prevodov je napisal tudi obširne spremne študije, prav tako k nekaterim starejšim Sovretovim prevodom.

Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine, piše v utemeljitvi.

Preberi tudi

Zavel bo Kosovelov veter …

Kultura

PTIČJA ΦAPMA

Kultura

PTIČJA ΦAPMA

20.04.2022
Kužne bolezni in cepiva

Kultura

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme