Preproste poletne zgodbe

Poleti se največ dogaja. Poletje je polno vsega, dnevi minevajo, kot bi mignil, in nikoli mi ne uspe, da bi uresničila vse načrte. Namesto da bi v miru uživala lepoto teh krasnih mesecev, tonem v hitenju in vsakovrstni dogodki nekako preplavijo moj vsakdan, da ne vem, kaj bi in kam bi šla. Preveč vsega, preveč veselja, preveč energije. In nemir neskončnih poletnih noči.
Ravno tak natrpan dan je bil za mano, poleg vsega je namreč poletje tudi čas, ko vrt in travnik zahtevata ogromno nege, zalivanja, obrezovanja in pozornosti. Z možem sva utrujena pospravila ročno kosilnico, škarje in ostalo orodje, pod prho sprala utrujenost in že na vrat na nos hitela, da se odpeljeva do Križa pri Trstu. Moja dobra prijateljica Roži bo namreč nastopala v glasbeni nanizanki o Lepi Vidi. Pozno je že, Ines naju čaka spodaj v Praprotnem, pohitim, da peljem na sprehod še oba psa, ki naju bosta tokrat počakala kar doma. Ravno ko odpiram vrtna vrata, zagledam utrujen par srednjih let, ki se z nahrbtniki na ramah in z neko čudno tiskovino v rokah izgubljeno ozira po vasi. Po vasi, ki je znana po tem, da nikoli nikjer nikogar ne srečaš in da se še v najbolj vročem poletju ljudje tiščijo v hišah. Ko me zagledata, vsa srečna mahata z rokami in hitita proti meni. Halo, halo, please, pa ne vem še kaj vsega. Takoj razumem, da sta tujca. In da sta izgubila pot. Nagovorita me v nemščini, iz Avstrije prihajata, peš sta se odpravila na pot od Trbiža do morja. Utrujena sta, ob sestopu s Stare Gore v dolino se je nekje zataknilo in sta izgubila markacije. Večer že prihaja, vidim, da nimata več vode, in čeprav se mi mudi, ju povabim domov. Tu jima dam nekaj pijače, naberem jima marelic, da potešita prvo lakoto, ter jima podarim dostojen zemljevid Nediških dolin, da jima bo v prihodnje lažje in bosta vedela za pot proti Brdom. Utrujena sta, polnita plastenko in se veselita domačih marelic. Mož me gleda in skrivaj pogleduje na uro. Pozna sva, prijateljica čaka spodaj v Praprotnem, nepričakovana gosta pa se utrujeno in nekako izgubljeno prestopata na našem vrtu. Pripovedujeta, da sta iz okolice Beljaka, da hodita že od jutra. Rada bi prespala v naši vasi. V spodnjih prostorih imam sicer napihljivo blazino, hrane tistim, ki imajo vrt, nikoli ne primanjkuje, lahko bi ostala pri nas. A žal sem zmenjena, da grem na prireditev. Vračava se pozno. In ne morem ju kar tako prepustiti samim sebi, že sama priprava večerje in prenočišča zahtevata svoj čas. Mož me pogleda, sprašuje me, kako je sploh mogoče, da se vsa živa bitja, od mačk in potepuških psov do utrujenih, izgubljenih turistov, obračajo vedno ravno name. Odločim se, da bom šla sama do prijateljice, gosta pa povabim v avto. Mož ju bo odpeljal do najinih prijateljev, ki imajo prenočišča.
Avstrijca sta zadovoljna, obraz se jima razjasni, ko jima v hudo improvizirani in oporečni nemščini razložim, da jima ne bo treba več pešačiti in ju bova zapeljala do najbližjega prenočišča. Ne moreta naju prehvaliti, ganjena sta zaradi gostoljubnosti. Objamemo se, žal mi je, da se ne morem z njima dostojno naklepetati. A ko odhajata, veselo mahata v pozdrav in mi obljubita, da naju bo Avstrija vedno sprejela z odprtimi rokami. Pri nas bosta vedno dobrodošla, nama kličeta. Upam, da res, jima odgovorim, ker sva tudi midva pohodnika in imava avstrijske gore nadvse rada. In že ju mož odpelje do prijateljev, kjer jima pripravijo večerjo in posteljo.
Na Avstrijca, ki sta kot izgubljeni ovci tavala po naši vasi, sva v vrtincu dogodkov kmalu pozabila. In se spet posvetila vsakdanji rutini, pa tudi pohodom in izletom v gore. Že dolgo let sem razmišljala, da bi se vrnila v kočo Compton hutte, pod skalnatim severnim grebenom Reisskofla, pa čeprav je bil že prvi vzpon, pred leti, hudo naporen zaradi dolžine poti, sonca in višinske razlike. Zatopim se v zemljevid in z možem skleneva, da bova šla do koče po najkrajši poti, do tja naj bi rabila nekaj manj kot tri ure. Ker je vzpenjanja vsekakor veliko, naloživa v nahrbtnik nekaj visoko energetske hrane ter dve steklenici vode za naju in za oba psa. Računava vsekakor, da bo vode na poti na pretek ter da nama bodo v koči postregli s pivom in hrano. Z avtom se iz Dravske doline zapeljeva visoko v pobočje: parkirava in že nama maha prijazna domačinka. Nekaj nam razlaga v nemščini, moje znanje jezika šepa, a vseeno razumem, da je koča baje zaprta. Ni jim uspelo najti upravitelja za letošnjo sezono. Ko sva že tu, bova vseeno šla na pot, odločiva in se lotiva strmine.
Izredno vroč dan je in psa veliko pijeta. Z možem skušava porabiti čim manj vode, dokler ne pridemo do izvira ali potoka. Okoli nas pa sama suša, napajalniki so prazni, izviri presahli. Postaja nama vroče, a vseeno rineva navkreber. Upava, da bo vsaj pri koči voda. Vzpon nima konca, ure se vlečejo, ko prideva do cilja, pojeva še zadnji kos čokolade, vode pa nama je že zdavnaj zmanjkalo. Saj bo navzdol lažje, se tolaživa, psa pa sopihata za nama. Vroče je vsem štirim. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji