Prepirljivi, sebični sosedje
Gledališka skupina KD Sovodnje / Stena ob steni
Od zadnje premiere, farse Pleskarji nimajo spomina avtorja Daria Foja v izvedbi Gledališke skupine KD Sovodnje, sta minili dve leti in sovodenjski ljubiteljski gledališki navdušenci so se ob začetku novega leta spet zagnano predstavili pred domačo publiko z novo komedijsko igro. V nedeljo, 14. januarja 2024, so v domačem Kulturnem domu Jožefa Češčuta premierno uprizorili komedijo Stena ob steni pod vodstvom svoje zveste režiserke Kristine Di Dio, ki ji je gledališko udejstvovanje navrglo že nekaj uspehov na ljubiteljskem področju. Tokrat je za svoje igralce, ki so pred sedmimi leti spodbudno oživili gledališko dejavnost v vasi, izbrala in priredila veseloigro Sestanek hišnega sveta slovenskega sociologa, pisatelja in učitelja Bojana Macuha (1959) in delo preimenovala Stena ob steni. Vaje za novo premiero so se začele že v jeseni, a žal ni šlo vse gladko. Zaradi različnih razlogov je prišlo do zamenjav v igralski zasedbi, ki bi potrebovala še nekaj vaj, tudi za piljenje izgovarjave in gestikulacije.
Razvneta pričkanja med sosedi-ribiči so navdihnila že slavnega Goldonija (1707-1793), Bojana Macuha pa tista med sostanovalci stanovanjskega bloka na obrobju mesta. Na sestanku, ki ga skliče premočrtni, v vaje za sprostitev duha zaverovani predsednik hišnega sveta Franc Gajser (Peter Figelj), ob malce otročje naivni tajnici Gizeli Podpečan (Alida Passon), se bolj raztreseno, nejevoljno, brez prave motivacije zberejo Jusuf Mulabrbrovič, priseljenec z Balkana iz 3. nadstropja (Saša Klanjšček), Lizika Horvat, nekam vzvišeno oddaljena predstavnica Občinske stanovanjske skupnosti (debitantka Jasmin Lutman), ki kar naprej pogleduje svoj pametni telefonček, Marjeta Brzdavka iz 2. nadstropja, strastna, glasna nogometna navijačica, ki prinese s seboj radijski sprejemnik, da lahko v živo spremlja tekmo (živahno jo je poosebila Veronika Vizintin), stoično v usodo vdan hišnik Martin Larkič (Jožef Pipan, veteran skupine) in vase zagledan, “vsevedni” Tone Glasan (Erik Figelj), ki mu je najbolj žal za njegov od toče obtolčeni mercedes, ni mu pa mar za negodovanja sosedov, ker preglasno posluša Bacha. Razprava o točkah na dnevnem redu, ki naj bi potrdila sklepe prejšnje seje in obravnavala hrup, ki kali splošni mir, neprimerno obnašanje mladih družinskih članov omenjenih stanovalcev, popravilo razbitih strešnikov na strehi zaradi ujme, smrad, ki se širi okoli bloka zaradi tega, ker Mulabrbroviči redijo prašiča, težave zaradi zamašene kanalizacije …, se sprevrže v vsesplošno medsebojno prepirljivo obračunavanje, očitanje … Vmes pa se oglaša še eros, saj predsednik hišnega sveta poželjivo pogleduje predstavnico Občinske stanovanjske skupnosti in si hoče pridobiti njeno naklonjenost, medtem ko tajnica, ki je že dolgo zagledana vanj, zaman pričakuje od njega tiste pozornosti, ki si jo vroče želi. Sestanek se razvodeni in vsak po svoje ga nezadovoljen zapusti. Konec pa je povsem nepričakovan: v zadnjem prizoru se sostanovalci složno veselijo na domači zabavi ob na ražnju vrtečem se Mulabrbrovičevem prašičku v očiščeni kleti stanovanjskega bloka, nad katerim sicer še vedno pušča streha …
Nastopajoči igralci so vsak po svojih močeh skušali čim boljše začrtati značajske poteze njim zaupanim likom. Nekaterim se je to kar posrečilo, drugim manj. Najbolj barvito je svoj lik Jusufa orisal Saša Klanjšček z domiselnim balkanskim jezikovnim izražanjem in bolj neotesanim obnašanjem, kar je spravljalo v smeh gledalce, ki so se prepustili tudi “stereotipnim” trenutkom cenenega humorja, na katerega se je večkrat opirala režiserka. Pri režijskih rešitvah bi sicer lahko opustila odvečne, moteče premore na zatemnjenem odru.
Vsekakor so režiserka in nastopajoči, ki so sami poskrbeli za kostume, in vsi zakulisni pomočniki (tehniki Alessio Martinelli, David Di Giovanni in Rudi Petejan, ter šepetalki Patrizia Batistič in Savina Cotič) pohvale vredni, ker s svojo vztrajnostjo, trudom in požrtvovalnostjo, pa tudi veseljem do odrskega ustvarjanja ohranjajo živo gledališko dejavnost v Sovodnjah ob Soči, kar nedvomno bogati kulturno ponudbo v vasi. Tudi zaradi tega so se gledalci domačim gledališkim ustvarjalcem na premieri in ponedeljkovi ponovitvi (15. 1.) zahvalili s prisrčnim ploskanjem.
