Premišljene besede papeža Benedikta XVI. pred umikom
Z naglimi koraki se bliža trenutek, ko bo sveti oče Benedikt XVI. “za dobro Cerkve” odstopil in se odpovedal petrinski službi. V tej luči lahko razumemo njegove besede in govore v zadnjih javnih nastopih kot njegovo popotnico pred slovesom, kot sintezo vsega njegovega poslanstva.
Na pepelnično sredo, 13. februarja, je veliko množico zbranih vernikov na prvi dan posta – med drugim vidno utrujen – na splošni avdienci povabil, naj odgovorijo “na temeljno vprašanje: kaj je pomembno v našem življenju? (…) Kakšno mesto ima Bog v mojem življenju”? Spreobrniti se ne pomeni zapreti se v iskanje svojega uspeha in prestiža, ampak se truditi, “da bi resnica, vera v Boga in ljubezen bile v malih vsakdanjih stvareh najpomembnejše”. Pri slovesni maši na pepelnico je vernike spodbudil, naj bodo iskreni v veri. Obsodil je “versko hinavščino” in pozval h koncu razhajanj v Cerkvi, saj je “obraz Cerkve včasih pomazan z grehi proti enotnosti Cerkve in z razhajanji med duhovščino”. Vernike je tudi prosil, naj v tem posebnem trenutku molijo zanj, za Cerkev in njegovega naslednika.
Dan kasneje, 14. februarja, je na srečanju z več kot tisoč duhovniki rimske škofije, ki so ga v dvorani Pavla VI. sprejeli z dolgim in toplim aplavzom, potrdil, da jim bo tudi po odstopu ostal blizu v molitvi, prav tako kot bo ostal blizu Cerkvi, čeprav bo “skrit pred svetom”. Tako je tudi potrdil vest, da se bo po odstopu preselil v samostan znotraj vatikanskih zidov, v manjšo stavbo, ki so jo obnovili v zadnjih mesecih. Rimskim duhovnikom, ki jih po tradiciji srečuje vsako leto na prvi četrtek v postu, se je tudi zahvalil, ker je rimska Cerkev po njihovi zaslugi živa. Poleg tega je na prošnjo prisotnih spregovoril še o svoji osebni izkušnji Drugega vatikanskega koncila pred 50 leti.
Posebno odmevna je bila (predzadnja) molitev Angelovega češčenja nemškega papeža v nedeljo, 17. februarja. Na trgu pred baziliko sv. Petra se je po vatikanskih virih zbralo več kot 150 tisoč ljudi. Cerkev je “mati in učiteljica”, je dejal Benedikt XVI.; kot taka vabi svoje člane, “naj se obnavljajo v duhu, naj se usmerjajo k Bogu, naj zatajijo nadutost in egoizem ter živijo v ljubezni”. Post je najprimernejši čas “za ponovno odkritje vere v Boga kot osnovnega kriterija v našem življenju in v življenju Cerkve”. To pa zahteva duhovni boj, kajti “duh zla se po naravi postavlja proti našim prizadevanjem, da bi bili sveti, in nas skuša preusmerjati od poti Boga”. Skušnjave skušajo vedno instrumentalizirati Boga za lastne interese, dajejo več teže uspehu ali gmotnim dobrinam. “Skušnjavec je prevarljiv: ne sili neposredno k slabemu, temveč k lažni podobi dobrega”. V trenutku skušnjave, sploh pa v vsakem trenutku, smo na razpotju: “Želimo slediti Bogu ali sebi? Iščemo individualne koristi ali resnično Dobro”?
Kar nekaj napovedanih srečanj s papežem je seveda odpadlo. Dne 16. februarja se je na kratko sestal s predsednikom vlade Montijem, 23. t. m. je na programu srečanje s predsednikom Napolitanom. V teh dneh – od nedelje zvečer do 23. februarja zjutraj – je sveti oče z ožjimi sodelavci na duhovnih vajah, ki jih v vatikanski kapeli Redemptoris Mater vodi kard. Gianfranco Ravasi. V nedeljo, 24. t. m., bo papež Ratzinger za vernike na Trgu sv. Petra še zadnjič vodil molitev Angelovega češčenja, v sredo, 27. t. m., pa bo imel – vedno v objemu Berninijevega stebrišča – še zadnjo splošno avdienco. Dan kasneje, zadnji dan papeževanja, se bo v dvorani Clementina srečal s člani kardinalskega zbora, ob 17. uri pa bo s helikopterjem zapustil Vatikan in se preselil v apostolsko palačo v Castel Gandolfo.
Direktor Tiskovnega urada Sv. sedeža p. Federico Lombardi je v preteklem tednu med drugim povedal, da se bo obdobje t. i. “izpraznjenega sedeža” (sede vacante) začelo s 1. marcem. Konklave naj bi bil zato sklican med 15. in 19. marcem. V Sikstinski kapeli bodo novega Petrovega naslednika s tajnim glasovanjem volili kardinali, ki do 1. marca niso dopolnili 80. leta starosti. Že od dneva napovedi Ratzingerjevega umika se seveda pojavljajo ugibanja, kdo bo njegov naslednik…
Benedikt XVI. naj bi po odstopu ohranil to ime, saj nikjer ne piše, da se mu mora odpovedati, je tudi dejal p. Lombardi. Primer, ki se ni pripetil nekaj stoletij, dela preglavice številnim izvedencem, saj še vedno ni vse jasno, kaj mora biti in kaj bo. Ni jasno, ali ga bodo nazivali “kardinal”, “upokojeni rimski škof” ali kako drugače. Prav tako ni jasno, kakšno vlogo naj bi imel. Če jo bo sploh imel. Nekateri trdijo, da bi lahko bil odličen naslednikov svetovalec. Iz zadnjih besed v odstopni izjavi (“Jaz pa želim še naprej z vsem srcem služiti sveti Božji Cerkvi z življenjem, posvečenim molitvi”) izhaja samo to, da bo za Cerkev molil.
Njegova odločitev, povezana s tem stavkom, govori o njegovem trdnem prepričanju, da Cerkev vodi Kristus, ne pa ljudje; s svojim pogumnim korakom je Benedikt XVI. vsakega člana Božjega ljudstva – od vernikov pa do eminenc v škrlatu – konec koncev “prisilil” k temu, da se sami vprašajo, v kaj oz. v koga verujejo: v ljudi ali v Kristusa.
DD
Pozivi k poglabljanju osebne vere
