Suzin svet

Premalo osveščenosti

Premalo osveščenosti

Piše Suzi Pertot / Begunski val in z njim povezane težave

Nekaterim vsebinam se zadnje čase najraje izogibam. Predvsem zato, ker vem, da so vse nas razdelile na dva tabora, da je včasih debata tako ostra, da lomi celo trdne prijateljske vezi. Tako raztogoteni smo, da nismo več sposobni treznega razmisleka in treznega dialoga. Večno prekletstvo človeštva…. dva tabora, ki si nasprotujeta in ne najdeta skupne poti. Večno prekletstvo narodov. Tudi našega, slovenskega. Dva tabora, ki se zmerjata, napadata, psujeta, ne da bi prisluhnila drug drugemu. Konec koncev, pravijo, je najboljša pot nekje v zlati sredini. Soočenje pa edino rojeva napredek.
Gre seveda za vprašanje tega neusmiljenega in neustavljivega begunskega vala, ki je preplavil in spremenil Evropo. Ta ne bo nikoli več to, kar je bila pred dvajsetimi leti, pa naj bo v dobrem ali slabem. Poti nazaj ni več.
Begunski val žal ni povezan samo z ljudmi, ki prihajajo k nam v iskanju boljšega življenja, službe in boljšega življenjskega standarda. Povezan je tudi z njihovo veroizpovedjo, z islamom. Evropa je imela s skrajnim islamom turških osvajalcev že v začetku minulega tisočletja zelo žalostne izkušnje. Predvsem, ker ne gre samo za vero, temveč za način življenja, ki kroji tudi državne in kulturne zakone. Priseljenci z evropskega vzhoda, Kitajci in drugi azijski narodi, ki so že pred leti prišli k nam in postali del našega vsakdanjega življenja, niso nikoli povzročali tako vročih razprav, odpora, strahu in nelagodnosti kot muslimani, ki k nam prihajajo s svojimi navadami in s trdnimi, neomajnimi življenjskimi pravili.
Ko v časopisih, ki so dandanes vse bolj vprašljive kakovosti, berem o tem begunskem valu, najdem le malo treznega razmišljanja, veliko pa je besedičenja in poceni čustvenih izbruhov. Vem, da gre za ljudi, vem, da moramo biti do soljudi človeški. A vseeno moramo vedeti, kaj se dogaja, kdo so in kaj hočejo tisti, ki prihajajo k nam in ki velikokrat, predvsem ko gre za Arabce, sploh niso tako revni in ranljivi, kot nam govorijo javna občila.
Tisti, ki nasprotujejo begunskemu valu, se gredo seveda poceni propagande in izkoriščajo naš strah in nezaupanje. Nikjer treznega razmisleka, nikjer načrtov o vključitvi prišlekov v našo družbo. Nikjer razmisleka, kakšne kulturne vrednote prišleki prinašajo s seboj.
Zmerni islam ne obstaja, je šokantna izjava spreobrnjenega muslimana, Magdija Cristiana Allama, ki se je popolnoma vključil v italijansko stvarnost in se pri nas preživlja kot uspešen novinar. Sama še vedno nisem tak pesimist, še vedno verjamem, da se lahko tudi islamska vera razvija, spreminja in prerašča dogme in zastarele poglede. Razvoj pač, kot so ga doživele in ga doživljajo vse ideologije. Kljub temu pa me zmrazi, ko poleti, sredi največje vročine, tedaj, ko se sama bosa in samo z najnujnejšimi oblačili na sebi, potikam po plažah in gozdovih, gledam vedno žalostne, toge muslimanke. Te z rutami, številnimi bluzami in dolgimi hlačami pod ohlapnimi oblekami z dolgimi rokavi potiskajo po ulici svoje vozičke, medtem ko se jih gruča otrok drži za krilo. A nič ne kaže, da bi bile vesele poletja in otroškega vrišča. Sklonjene pod težo zimskih oblek nemo razmišljajo o neizživetih sanjah. Sploh imam občutek, da v njihovih rejenih, počasnih, zibajočih se, utrujenih telesih ni nobenega veselja in nobene energije več. Sanj še manj. Kot bi ženske ne imele pravice do sanj, načrtov in življenjskega veselja.
Islam poznamo zahodnjaki premalo ali nič. In v svoji nevednosti ga napadamo ali idealiziramo. Dejansko pa ne vemo, kakšno naj bi bilo idealno sožitje dveh tako različnih kultur in kaj naj pravzaprav zahtevamo od ljudi, ki prihajajo k nam. Skratka, integracije, v pravem pomenu besede, sploh nismo dosegli, naša družba dobiva paralelno muslimansko komponento, ki bo, glede na rodnost njihovih žena, v nekaj desetletjih prevladujoča.
Islam, ki ga doživljamo zdaj v Evropi, med priseljenci, ni najbolj napredna oblika islama, temveč nosi sledove težke radikalizacije, ki se je v muslimanskem svetu pojavila v zadnjih desetletjih. Če imamo srečo, da v časopisih najdemo stare slike iz arabskih držav, denimo iz Afganistana, bomo zlahka opazili, da so se žene in dekleta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja oblačile podobno kot pri nas, udeleževale so se javnega življenja in uživale svobodo, ki je bila podobna svobodi žensk na evropskem zahodu. Radikalizacija, skrajnostna uveljavitev islamske šarije, je prišla veliko pozneje. Začela se je z vojnami, ki smo jih mi vsilili arabskim državam in ki naj bi prinesle demokracijo. V resnici je šlo samo za bogastvo naftnih vrelcev.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so nekatere države, med njimi tudi Turčija in Irak, celo prepovedale nošenje ženskega pokrivala. Poznejša vrnitev k fundamentalizmu pa je izbrisala vsak napredek, ki je bil narejen na poti modernizacije islama. Za muslimane je družina najpomembnejša družbena celica, država v malem in ravno ženske so neke vrste garancija dobre družine. Zato pa se morajo strogo držati nekaterih pravil in biti podložne moškim. Obenem se morajo za družbeno dobrobit odreči lastnim stremljenjem in načrtom. Ker je v zadnjih letih vrnitev k skrajnemu islamu ženskam odvzela marsikatero že pridobljeno svobodo, so se v tistih muslimanskih državah, kjer je soočenje sploh še možno, pojavila močna gibanja za enakopravnost žensk. O njih vemo na Zahodu malo ali nič, občila o arabskem feminizmu ne poročajo. Gibanja za osvoboditev žensk se kljub vsemu naslanjajo na islam in Koran, saj je to pravzaprav edini način boja, ki je v teh državah sprejemljiv. Dejansko Koran ne predvideva ženskega zapostavljanja, tudi naglavno pokrivalo je bilo najprej mišljeno samo kot zaščita ženske pred stalnimi posilstvi, ki so bila na tem prodročju na dnevnem redu, ne pa kot dolžnost in obveza. Prijatelj iz Senegala mi je pripovedoval, kako je pri njih fundamentalizem kazniv. V tej državi so ženske pravnomočno prisotne v parlamentu, oblačijo se v žive barve in zakon ne predvideva nobenega obveznega zakrivanja ženskega telesa. Za Afričane je namreč žensko telo nekaj lepega in svetega, to pa izvira še iz časov matriarhalne družbe. Prijatelj, ki se ima za muslimana, seveda tudi rad nazdravi s kozarcem terana in pravi, da boga, ne glede na njegovo ime in veroizpoved, nosi človek v srcu. Nobenega razkazovanja in poklekanja na javnih ulicah ne potrebujemo, da smo pošteni in dobri verniki. Seveda tudi s psi nima težav, saj imajo kužko v hiši, prašiči, ki jih je na Krasu, kjer živi, kar veliko, pa ga sploh ne motijo. Pogovarjava se, kot bi med nama ne bilo nobenih razlik, niti v barvi kože, niti v kulturi in religiji. Spoštujeva se in iščeva skupne točke. In vem, da bi tako tudi moralo biti, ne pa da naša zahodna družba ščiti in opravičuje skrajnostne oblike islama, ki ne sprejemajo našega načina življenja in globoko kršijo človekove pravice in enakopravnost med državljani.
Nikakor nočem izpasti skrajnostno. Nasprotno, ideja svobode je globoko zakoreninjena v meni že iz časov študentskih bojev in mladostne zagnanosti. Iz časov, ko je bila ženska nedotakljiva v svoji svobodi in ko sem bila ponosna na družbo, ki mi je dovolila živeti tako, da se v nobenem pogledu nisem počutila zapostavljeno. Menda se šele zdaj, ko gledam tale uboga dekleta, ki so že v zgodnji puberteti prisiljena, da zakrivajo svoje prelepe obraze in sploh nimajo pravice, da bi začutile sonce na koži in veter v laseh, zavedam, kako velik dar mi je bil dan. Dar namreč, da sem bila rojena v državi, kjer sem lahko svobodno ljubila, svobodno uživala življenje, se ukvarjala s športom in kulturo ter svobodno sanjala o svoji prihodnosti. To, da je ženska že kot otrok prisiljena v poroko, ki ji nasprotuje, to, da ne sme delati, uresničevati svojih stremljenj, ampak je samo predmet za zadovoljevanje moških potreb po užitkih in potomstvu, to, da se mora odreči sanjam in svobodi, bi moralo biti v družbi, ki se šteje za napredno in svobodno, strogo prepovedano. Saj večina muslimanskih žensk nima nič proti naglavnim rutam, pravijo nekateri. Sama vem, da se težko upiraš, ko imaš za sabo vzgojo in ko te okolje v nekaj prisili. Obstajajo ženske, ki jih moški tepejo, pa to opravičujejo. To pomeni samo, da jih je preveč strah, da bi lahko razmišljale drugače. Kljub temu pa zakon pri nas prepoveduje in kaznuje vsako nasilje nad ženskami. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

01.07.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!