Kultura

Prekrasne mojstrovine znanega slovenskega kostumografa

Prekrasne mojstrovine znanega slovenskega kostumografa

Piše Iva Koršič: Vzporedni svetovi Alana Hranitelja

Žal se je v nedeljo, 8. septembra 2019, na Ljubljanskem gradu končala retrospektivna razstava Vzporedni svetovi Alana Hranitelja. Razstavljena so bila prekrasna umetniška dela znanega kostumografa, čigar stvaritve so zaradi izbrušenega stila in natančnosti izdelave takoj prepoznavne. V Palaciju in Stanovski dvorani Ljubljanskega gradu je bila razstava na ogled od 4. julija 2019. Ogledalo si jo je nešteto navdušenih obiskovalcev, tudi tujcev, seveda, saj je Hranitelj zelo znan tudi v tujini, kjer si je, tako kot na Slovenskem, zamislil in izdelal (večkrat namreč tudi lastnoročno nadgrajuje svoje umetnine) ničkoliko čudovitih kostumov za opere, gledališča, filme, televizijo. Na svoji izjemno plodoviti umetniški poti je sodeloval z najpomembnejšimi in najbolj uveljavljenimi svetovnimi kulturnimi ustanovami. Razstava na Ljubljanskem gradu je bila poklon njegovi triintrideset let dolgi ustvarjalni dobi. Pred trinajstimi leti, l. 2006, je bila prav tako odmevna njegova razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Tivoliju, pod naslovom Kostumografija 1986-2006. Ob tem je takrat predstavil tudi obsežno monografijo z naslovom Kostumografija 1986 – 2006. Na tokratni razstavi je bil izbor 70 kostumov za gledališče, opero in balet, ki jih je Hranitelj ustvaril od l. 2006 do danes. Razstava je bila zasnovana tridelno. V prvem delu, ki jo je na nekakšnem visečem hodniku uvajal snežnobel kostum-skulptura plesalke, je bilo razstavljenih omenjenih 70 kostumov, takih, da si jih oči kar niso mogle nagledati. Čudovite močne temnordeče barve ali barvni odtenki zemlje, kričeče rožnate in zelene barve ali belina sijajnih kostumov, z raznolikimi gubami, našitki, prišitki, so jemale gledalcu dih. Povsod je vidna izredna natančnost. Neštete nadrobnosti, tudi lesketajoče se zlate ali srebrne nitke ali “bleščice”, bogatijo krasne kostume, zamišljene, ukrojene in sešite z enkratnim čutom za eleganco in prefinjeno estetiko.
Hranitelj se ob ustvarjanju kostumov navdihuje pri modnih težnjah prikazanega dramskega, opernega ali filmskega dela. Toda vselej jih interpretira po svojem okusu in jim dodaja svoj domišljijski polet, ki se zdi, da res nima ne konca ne kraja. Tako so npr. čisto ob vstopu v razstavljeni prostor, dognano zatemnjen, da so prišle še bolj do izraza barve in lepota razstavljenih kostumov, postavljenih na podstavke-lutke, obiskovalca povsem prevzele enigmatične kostumske umetnine za temačno opero Marija Kogoja Črne maske. Nepopisno vznemirljivi so posamezni kostumi z ogromnimi realistično izdelanimi našitki, prekritimi s črnimi tančicami: na enem je velikansko oko, na drugem usta z zobmi vred, na tretjem pa velikanski ušesi, poleg teh pa sta stala še dva temna kostuma za skrivnostni figuri. Vmes se je svetila belina prekrasne, razkošne obleke iz blaga, prepletenega z “biserčki”. Pri vseh kostumih sta razvidni pikolovska natančnost in izjemna iznajdljivost, zaradi katere je vsaka obleka unikat, prava umetnina, ki se je oko kar ne more nagledati.
V tem prvem delu je bila v posebni niši tudi svojevrstna skupina njegovih velikih mask za predstavo Skrivnosti (SLG Celje 2012).
V drugem delu razstave z naslovom Počivaj v miru je bilo zbranih sedem figur. Tudi te so se predstavljale kot zelo skrivnostne, vzete iz mitologije ali nevidnih svetov, ki obstajajo le v naših sanjah, prividih, strahovih, obsesijah. Med njimi je bila pod skupnim naslovom Naročili ste bujenje ogromna figura obilne ženske (spominjala je na Boterova dela), ki sta ji na nogah sedeli dve “lutki”, moški in ženska, speča, oblečena v črno, s črno tančico na obrazih. Ob njenih nogah pa je ležal dolgin, moška figura, ki si je z roko podpirala glavo, na kateri je bil dolg, ozek cilinder. Tudi ta je imela nadrobno izdelano oblačilo, za katero je Hranitelj porabil gotovo veliko blaga. Še več pa ga je potreboval za nič manj vznemirljivo velikansko spečo žensko figuro v krasnem, razkošnem kostumu; delo je Hranitelj naslovil Večnost.
Izredno živahno in zaradi pisanih barv ter idilične glasbene opreme razigrano okolje pa je gledalca sprejelo, ko je stopil v tretji del razstave. Tega je “krojaški” umetnik poimenoval Omara norega klobučarja. Kot je pisalo na razstavi, “Alan Hranitelj obožuje različne strukture blaga, vzorce, barve, mora jih imeti doma, da jih lahko spreminja v srajce, hlače, telovnike, kravate, čevlje …. Nastalo je štiristo srajc, sedemsto kravat … zbira tudi klobuke, čeprav jih ne nosi … igra kombiniranja je brezkončna kot pri premikanju kalejdoskopa”. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

07.10.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!