Prekleta tišina

Življenja tu ni bilo nikoli veliko. V Benečiji, namreč. Vasi so od nekdaj samevale, komaj kakšna družina v vsakem zaselku. Komaj kak človek na polju. In potem umiranje, zaraščanje, usihanje, kateremu je kljuboval glas harmonike. Slovenska pesem je tu kot vsakdanji kruh. Ko je zmanjka, zmanjka tudi srčnosti.
Potem so prišli ti nori časi, ki jim pravijo časi koronavirusa. To so dnevi, ko se zjutraj prebujaš z občutkom, da te je ponoči mučila mora. A mora se nadaljuje tudi pod svetlim pomladanskim soncem, ki je letos kot nalašč tako gromozansko lepo, da te stisne pri srcu. Srhljivka. Znanstvena fantastika. Ne bojim se virusa, strah me je tišine. Tišine, ki je je vsak dan več. In me počasi ubija.
Nad Idrsko dolino, ki je postala zlata ječa človeku, ki mu je bil svet dom in cesta svet, nase mislim seveda, se kot zlovešči objem širi glasna, v nebo vpijoča, grozna, velika, moreča tišina.
Zaznavam jo povsod. V pokrajini, ki je kot vedno božansko lepa. Predvsem zdaj, spomladi, ko drevje komaj bohotno brsti in je na Koradi že zaznati tisoče odtenkov zelene. Na Koradi, ki je bila nekoč tako blizu, da sva se tja z Veroniko podajali peš pod noč in se vračali v temi, v objemu skrivnostnih glasov gozda in nižine daleč spodaj. Med lučmi Furlanije si zaznaval življenje, vrvež, hrup mest, ljudi, lokalov, pozdravov, korakov. Vsega, kar je del našega vsakdana.
Korada je zdaj daleč in nedosegljiva, nižina miruje v spokojni odsotnosti izklopljene sedanjosti. Tišine je polno povsod. Zaman iščem ropot motorne žage, padajočega drevja, traktorja nekje na pobočjih. Ni jih. Gozdovi molčijo, polja molčijo. Kot prekletstvo. Za moje pojme nerazumljivo, nerazložljivo, zlovešče prekletstvo, ki mu ne vidim konca. Kajti tistih obljub, da se bo končalo, da bo vse dobro, da je primerno, če zapojemo na balkonu ali če celo prižgemo lučko na telefonu, da nas bo slikalm, ne vem, kateri satelit, ki bo šel mimo, že dolgo ni slišati več. Utonile so v primežu nečesa, kar imenujejo epidemija, a je veliko več. Ostala je samo tišina. Neznosna, težka, gosta, moreča tišina.
Že dolgo je, kar nihče ne poje na balkonu. Pri nas itak nikoli nihče ni pel. Morda, ker nismo verjeli, da ima sploh smisel peti, morda, ker ni v naši dolini nikogar več, ki bi pel in vriskal ob večerih. Idrska dolina molči, lepa in mogočna, ujeta v neskončni objem narave, kjer je za človeka vse manj prostora. Morda ga sploh ni več.
Pri nas je utihnilo vse. Brnenje traktorjev, motornih žag, brnenje vsega, kar je spremljalo vsakdan. Le v sosednji vasi še s kopači urejajo vinograd. Kot pesem življena je, kot pričevanje, da je še kdo, ki verjame v prihodnost ali je le ujet vanjo. Meni so ostale njive le spomin… zorane so, a na njih ni otroškega vrišča, ni kaljenja, ni ničesar. Niso moje… in prijateljevanje je prepovedano. Prepovedano je vse, kar je človeškega. Prepovedana je solidarnost. Prepovedano je sosedstvo. Prepovedana je molitev. Prepovedano je upanje. Ujeti v enoličnost dnevov, ki so enaki drug drugemu, umiramo v primežu krute tišine.
Gledam gozdove na Koradi. Krasna je moja Idrska dolina. Goltam za vsakim ropotom, vsakim šumom, ki ima še kaj človeškega v sebi. Tam je reka, tam je meja, tam je cesta, tam smo se vozili v Britof. Tam je Korada, koča na njej in upravnik Milojko, ki kot jaz ni hotel verjeti, da se bo to lahko zgodilo. Koliko ljudi nas razmišlja enako. A molčimo in gledamo, ker so nam besede prepovedane. Milojko, kje si zdaj, kje so harmonike, kje so vršaci, kje so poti. Meja nas ponovno ločuje. Ostajajo le klici, telefon se oglaša, tišina ga preglaša. Junija smo načrtovali srečanje harmonikarjev z obeh strani meje, v koči na vrhu Korade. Kako bi donelo, vriskalo, kako bi se razlegalo po teh zapuščenih bregovih! Srečanja ne bo, Milojko. Korada sameva, mi samevamo. Prekleta tišina je preglasila vse.
Pod mojo hišo je travnik, ki sploh ni moj. Je last nekega vinarja je, a ga vsi uporabljamo, ker je bil nekoč javni park. Tam ni dreves, ki mi zakrivajo pogled pred hišo. Vse je odprto, široko. Idrska dolina in Korada v pomladni preobleki sta krasni.
Zdaj večkrat sedim na soncu, z edinim zadoščenjem, da sem zunaj vrtne ograje in da lahko gledam na pobočja daleč naokrog. Vse okoli tišina. Velika noč se bliža, a letos sosedov z otroki ne bo. Ne bodo urejali vrta, kosili trave in pospravljali hiše, ker je poletje pred vrati. Tudi k maši ne bo zvonilo. Prekleta tišina bo kradla naprej, pomlad, ljudi, praznike. Marsikomu je tega dovolj. Meni tudi. Tako da bi najraje zakričala. Zavpila v pobočja, ki samevajo, v mejo, ki je neprehodna, v odnose, ki jih ni več.
Najhuje je, ko zmoti tišino kombi civilne zaščite, ki nam na ves glas ponavlja, tako da odmeva od zelenih livad, naj ostanemo doma. Kot da ne bi vedeli, da ne smemo nikamor. Kot bi si sploh upali od doma, zdaj ko nas je ekonomska kriza zgrabila za vrat in si nihče ne more privoščiti, da bi poleg vsega plačal še globo. Globo za sprehod v gozdu, kjer ni nikogar. Ker v naši Idrski dolini so že vasi popolnoma prazne, gozdovi pa še bolj. Margherita, kulturna delavka iz Rečanske doline, je zadnjič za televizijo govorila o tem. Da je nadrealizem to, da ne smemo na sprehod v osamljene beneške gozdove, je rekla. Tu, kjer so še vasi prazne. In ni ljudi nikjer. In res je, vse skupaj je neresnično, nerazumljivo, nelogično, noro. Noro kot samota, ki ubija ljudi. Še najbolj starejše, tiste, ki naj bi jih zaščitila, je še dodala. Tiste, ki še k maši ne morejo, da bi tako ušli pritisku tišine.
Slišim, da spet prihaja, civilna zaščita, z zvočniki, a večer je in s Kolovrata zapiha burja. Sunki so vse močnejši. Ne maram je, nikoli je nisem marala, burje. Pa čeprav sem rojena v njej. A tokrat se je razveselim. Idrska dolina buči, razbija, udriha. Kot bi bila jezna, kot bi hotela odplakniti tišino, ki je je preveč tudi za ta samotna pobočja. A sunki odnesejo tudi glas, ki prihaja iz zvočnikov. Odnesejo ga daleč proti nižini. Slišati je samo rjovenje vetra, ki je kot krik ranjene zveri. Nasmehnem se. Hvala, Idrska dolina. Pretežka mi je ta mora, pretežak je ta ponavljajoči se refren “ostanite doma”. Pregosta in neprehodna je ta tišina. Burja odnaša bolest, vodi me v otroštvo, k spominom. Tam daleč je Trst, Kras, vse, kar je nedosegljivo. A burja gre, burja podira pregrade. Burje ne bodo ustavili zvočniki. Nihče je ne bo ustavil. Ker je svobodna. Kot je svobodna in divja ta prekrasna dolina. In svodoba je najlepša, največja, najdragocenejša dobrina.