Suzin svet

Prekipevanje spominov

Prekipevanje spominov

Piše Suzi Pertot / Tam daleč, nekje, nekdaj

Štiri čisto majhne vrtnice. Štiri vrtnice, ki so vse te dni kljubovale deževju in južnemu vetru. Štiri vrtnice, zadnje. Štiri cvetke ob ograji, ki sem jih vsak dan opazovala in so me spominjale na bohotenje poletja. Štiri male rože z mojega vrta. Edine, ki so še cvetele v poznem oktobru. Štiri vrtnice v zameno za ljubezen, ki je nisem nikoli zaslutila, za besede, ki jih nisem slišala, za oči, ki so me klicale in prosile. Štiri male vrtnice za tisto drobceno vazo na kamniti steni čisto na koncu pokopališča. In spomin na roki, ki sta me vodili v življenje. Lep sončen dan riše na nebu najlepše barve jeseni. Slutnja dežja je še nekje daleč in narava prekipeva v veselju ukradene topline. Sama sem. To so dnevi, ko samota najbolj boli.
Starši počivajo na razglednem pokopališču nad Praprotnim. Dolina Idrije se preliva v nižino, vinogradi rumenijo v odtenkih jeseni. Nekje daleč je morje. Tam sem se rodila. Tja se vračajo spomini, ki hlepijo za vsem tem, kar je že zdavnaj izgubljeno.
Peljem se proti Trstu. Ruj že rdi od morja do neba. Kras je krasen v jeseni. Omamlja me trpek okus spominov. Ta Kras, te poti. Prehojene in izhojene. Še vedno me vabijo. Še bi hodila in pustila, da listje šumi pod koraki, ki se oklepajo preteklosti. Še bi hodila, da bi med bori iskala steze, ki vodijo k morju. Moj Kras, moji sprehodi. In mladost, ki sem jo pozabila nekje med gmajnami, na pobočjih Volnika in Grmade.
Počasi se pogrezam v mesto. Dan je prelestno lep in zaman iščem tisto sivino, iz katere sem nekoč bežala. Mesto ponuja vsega, ljudje hodijo mimo oken in izložb, mize pred bari so prepolne veselja, sonce barva v zlato pozabljena pročelja utrujenih stavb. Prepolno je vseh in vsega, prepolno je barv in skušnjav. Ulice prekipevajo in preprodajajo življenje. Trst. Ulice mojega otroštva. Trgi, poti, ceste, na katerih sem sanjala, ljubila, jokala, se radostila. Trst. Moje mesto. Prekipevajoč slap spominov. Nekateri se zatikajo v grlu. Nekje zaščemi. Skrivajo se za vsakim vogalom, ujamem jih, medtem ko se vozim po nabrežju. Nosnice čutijo njih vonj. Iztegnem roko, da bi jih odtrgala iz objema preteklosti. A bežijo. Spomini bežijo. Preveč jih je, vrtijo se kot star arhivski film.
Vozim se z glavnega pokopališča proti mestu. Včasih sem tod hodila peš. Ko nisem še imela avtomobila in vozniškega izpita. Z mamo, s prijateljico, sama. Spominjam se, kako sem hitela. Mesto je bilo preveliko za nas, ki smo sanjali, da bi ga prehodili peš. Cavana… stari del mesta, ki so ga nekdaj razjedale podgane in prostitutke. Še čutim vonj po trohnečih tramovih, po urinu, po odpadkih v zapuščenih vežah za preperelimi, razpadajočimi vrati. Zdaj je tu dragocen kotiček za turiste. Luknje in luže so zamenjali novi tlakovci. Povsod restavracije, bari, bifeji, pivnice. Povsod ljudje. Ravno ljudi zadnje čase pogrešam. Ljudi iz spominov. Ljudi iz preteklosti. A med novimi tlakovci ni najti odmeva starih korakov.
Trst, sonce, ki zahaja, nabrežje in Molo San Carlo, Trg Unita’, promet. Zaslutim vonj po morju. Koliko trenutkov je ujetih v njegove mreže. Srkam ga iz kulis obzorja, pretaka se po mojih žilah. Čutim, kako dolgo sem ga pogrešala. Morje, jutra, poletje, z mamo hitiva po Terezijanski četrti. Mala deklica v obleki s čipkami.
Sonce zahaja, spominov je še več, polzijo mi skozi prste, imam jih polne dlani. Večeri ob obali, Sesljanski zaliv, prve ljubezni in ogenj, ki se iskri v poletje. In potem spet mesto, ki golta moje sanje in mojo mladost. Ne da se izbrisati preteklosti. Dolgo sem poskušala. A preteklost ostaja. Samo neizprosni zid samote me ločuje od ulic, poti, besed. Koliko let je že, mama, odkar sva hodili čez trg. In si mi govorila, da je lep. Kupovale sva rože za na grob. V Bazovici. Veš, da ga ne obiskujem več. Ljudje kradejo tudi grobove. Ljudje lahko ukradejo vse, razen spominov. Koliko dnevov, mesecev, let nam je iztrgalo življenje. Kako daleč so tvoje besede, zdaj, ko s svečo v rokah zrem v tvojo sliko. Pravijo, da sva si podobni. Pravijo. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

18.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!