Kristjani in družba

Prehranjevanje kot kmečko dejanje

Prehranjevanje kot kmečko dejanje

Piše Andrej Vončina / Kaj nam pravi ameriški avtor Wendell Berry

Za osrednjo temo tokratne priloge smo izbrali temo prehrane in narave, ki je s tem povezana. Pred časom sem kupil dve deli ameriškega kmetovalca, romanopisca, pa tudi avtorja številnih člankov ter predavatelja Wendella Berryja, ki se je po nekaj letih življenja v velemestu vrnil v rodni Kentucky kmetovat. Tema je vsekakor pomembna za vse, o njej pa moramo razmišljati tudi kristjani, pa tudi kaj storiti, misli Berryja pa nam lahko koristijo. Zanimivo se je pogovarjati, kako jemo, pa rečejo ljudje, da pri babicah jedo “tradicionalno” hrano, a je treba reči, da to ni tako, saj je to kuhinja, ki še nima tako “dolge brade”, v resnici pa se je poslužujemo zadnjih petdeset ali šestdeset let, ko so na razpolago stvari, ki jih prej bodisi ni bilo bodisi niso bile za domačo uporabo. Še kako se je spremenil tudi naš odnos do zemlje, kakor nas je rad večkrat opozoril tudi naš urednik Jurij Paljk, pa živeli smo kot v nekakšni iluziji, ko se je zgodila industrializacija in še kaj. Naš omenjeni Američan pravi, da smo “se petdeset ali šestdeset let ujčkali v iluziji, da dokler bomo imeli denar, bomo imeli tudi hrano. Motili smo se. Če bomo še naprej izčrpavali zemljo in delo, ki nam omogočata, da se prehranjujemo, se bodo zaloge prehrane zmanjšale in se bomo znašli pred težavo, ki je precej večja od padca te papirnate ekonomije. Vlada ne bo mogla proizvesti hrane zgolj tako, da bo podarila več sto milijard dolarjev družbam agrobusinessa”. To je Berry govoril jeseni leta 2008, nekaj mesecev po izbruhu velike ekonomske krize. Naš kmet in pisatelj neprestano postavlja ob bok dve ekonomiji, ki se med seboj izključujeta, kjer je prva seveda tista papirnata, medtem ko je druga osnovana na dobrem in pravem odnosu do narave in zemlje, ki je torej tudi vzdržna na dolgi rok, medtem ko prva vse to le izčrpava in uničuje, iščoč le čim večji in čim hitrejši dobiček. S tem je tesno povezan tudi način prehranjevanja, ki je seveda ena od osnovnih človeških potreb, vendar ni več neko naravno dejanje, temveč je postalo žrtev prehrambnega trga, ki pa služi drugim namenom, ne pa primarno prehranjevanju ljudi. Kateri so ti nameni? Zagotovo so najpomembnejši prav večanje dobička, financiranje ekonomije in spodbujanje zlorabljanja tistega, kar ni bistveno. Prva od obeh zbirk člankov in esejev Berryja nosi v italijanščini zanimiv naslov ‘Jesti je kmečko dejanje’ (‘Mangiare e’ un atto agricolo’). No, danes to več ne drži, ker naše prehranjevanje ni več zadnji del neke “kmečke” verige, torej procesa od setve do žetve, sledeč pravilom spoštovanja do zemlje oz. do Stvarstva, če rečemo po krščansko. Prehranjevanje je danes daleč od tega in je postalo žrtev vsega, kar se na nas zvrača s televizije in spleta v številnih oblikah. Seveda se tu postavi tisto vprašanje, kaj lahko storimo tisti, ki nismo ravno kmetje, ki živimo v urbanem okolju, pa se Berry na to pogosto vprašanje, ki mu ga zastavljajo ob koncu konferenc, odzove, da je treba “jesti odgovorno”. Pri razlagi, kaj bi to bilo, začne ravno pri trditvi, da je prehranjevanje kmečko in ekološko dejanje”. Prehranjevanje je sklep vsakoletne drame prehranske ekonomije, ki se začne s setvijo in rojstvom. Mnogi od jedcev ne vedo več, da je to res tako. Na prehranjevanje gledajo morda kot na kmetijsko proizvodnjo, ne pa kot na del agrikulture (puščamo ta izraz, ker vsebuje tudi besedo “kultura”, ki je v sobesedilu izjemnega pomena, op. A. V.). Sebe pojmujejo kot “porabnike”. Če malo globlje pomislijo, morajo priznati, da so pasivni porabniki. Kupijo tisto, kar želijo, ali tisto, v kar so jih pregovorili, da želijo, v mejah tistega, kar lahko kupijo. Plačajo, po večini brez nobenih protestov, zahtevano ceno. Na splošno tudi ne vedo nič glede osnovnih zadev kakovosti in cene proizvodnje tistega, kar jim je prodajano – koliko je zares sveže, koliko je pristno ali čisto ali prosto od nevarnih kemičnih substanc, s kakšne razdalje je kaj prišlo in kaj je hrani in ceni dodal transport, kaj industrijska predelava, embalaža in reklama. Ko je nekaj bilo spremenjeno, predelano ali prekuhano, ne vedo, kakšen vpliv so ta dejanja imela na kakovost, prehransko vrednost in ceno živila”. Berry zato predlaga “vrnitev k zemlji” v zelo širokem smislu. Treba je namreč spet vzpostaviti tisti pravi odnos do narave in Stvarstva, kakršnega so znali imeti naši predniki, kakor tudi vrnitev k življenju v skupnosti in skupnostih, namesto pogubnega individualizma. Samo na ta način se lahko izognemo dokončni pogubi tudi v smislu tega zemeljskega življenja, kjer moramo biti pametni gospodarji po Gospodovem naročilu. Tu gre za spremembo načina mišljenja in življenja. Zaradi pomanjkanja prostora seveda ne moremo obdelati vsega, kar pravi Berry, a se vseeno na koncu ozrimo še na skupnost, kakor misli on o njej. “Skupnost”, pravi, “ni le izključno človeška skupnost, temveč skupek bitij na nekem določenem ozemlju, vključno s samim ozemljem, torej z zemljo, vodo, zrakom in vsemi družinami in vrstami nečloveških živih bitij, ki so del tega ozemlja”. Zato pa “proizvodnja, dobiček, učinkovitost, ekonomska rast in tehnološki napredek ne vključujejo nobenega ekonomskega ali družbenega kriterija in mu ne odgovarjajo. Obstaja pa drug skupek ciljev, ki pa, nasprotno, imajo neke kriterije, ti pa so: svoboda (skorajda sinonim posameznikove in lokalne samozadostnosti), užitek (oz. veselje do tega, da živimo) in dolžina življenja ali vzdržnost (ki izraža našo željo, da svoboda in užitek trajata). Vsa ta stremljenja imajo že v sebi kriterij blagostanja. Končno je vse to odvisno od blagostanja narave – ideja, da lahko svoboda in užitek dolgo trajata v bolnem svetu, je popolnoma absurdna”.

(Iz priloge Bodi človek! 3.8.2017)

09.08.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!