Suzin svet

Pregrade

Pregrade

Piše Suzi Pertot / Zlate sredine ni več

Avgust je sicer mesec brezdelja, pohajkovanja in zabave, ki naj bi bili največkrat samim sebi cilj. Je mesec lahkotnega življenja, ko večina izmed nas prekine delo in se prepusti opojnemu toku poletja. Kljub temu sem z veseljem sprejela vabilo prijatelja, ki me je na avgustovsko nedeljo povabil v Čedad na okroglo mizo o tako kontroverzni teoriji “gender” v okviru spolne vzgoje šolskih in predšolskih otrok.
Medtem ko so na čedajskih ulicah praznovali srednjeveški “palio” sv. Donata, smo se mi sestali v lepi, antični dvorani ob čedajski stolnici. Čisto prijateljsko kramljanje, izmenjava informacij, nič več. Brez pristranskosti, opredeljevanja, brez zavzemanja togih stališč. Predvsem zato smo se zbrali, je poudaril prireditelj, da bi se seznanili z napotnicami, ki jih je WHO, Svetovna zdravstvena organizacija, določila glede spolne vzgoje mladoletnikov, vezane na tako imenovani družbeni spol, “gender” v angleščini, ki naj bi se razlikoval od biološkega spola in ki naj bi bil predvsem odraz izbire in odločitve otroka in posameznika.
O povsem drugačnem, recimo, med narekovaji, inovativnem gledanju na opredelitev spola, na katerega so vplivale organizacije LGBT, se pravi tako imenovane organizacije lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev, vemo zelo malo ali nič. In celo starši, katerih otroci so vključeni v programe “gender”, ne vedo točno, za kaj gre in kako spolnost in družbene vloge, v okviru teh programov, razlagajo in podajajo otrokom v šolskih ustanovah.
Prijatelj, ki je imel na srečanju uvodni poseg, je oče petletnega otroka, prav tako je sem prišla v vlogi matere tudi soseda, katere fantka obiskujeta dvojezični vrtec v Špetru. Seveda, še kako razumem strah in dvome staršev, ki so rasli in dozoreli v družbi, v kateri je bila spolnost nekaj povsem zasebnega, intimnega, lahko bi rekli naravnega in prirojenega, v šoli pa jih niso o tem poučevali. Prijatelj se sprašuje, kako je otroku, ki je sicer zrasel v povsem običajni, danes bi nekateri rekli, zastareli, tradicionalni družini, ko ga učitelj spolne vzgoje sprašuje, ali se mu zares zdi, da mora biti oče nujno moškega spola, mati pa ženskega. Otroka med drugim med urami spolne vzgoje učitelj spodbuja, naj raziskuje svojo identiteto in se nato sam opredeli, katerega spola želi biti. V šolskih knjigah, denimo v tistih, ki bi se morale ukvarjati izključno z matematiko, se pojavljajo naloge, v katerih mora Rožica, skupaj s svojima dvema očetoma, razdeliti pet hrušk in dve jabolki, ali pa se skupaj z dvema mamicama podati na izlet. Ko poslušam predavatelja, se sprašujem, kdo je pravzaprav dandanes v manjšini. Istospolno usmerjeni, katerim gre, da me kdo ne bo napak razumel, vse moje spoštovanje, ali heteroseksualni otroci, ki morajo zaradi novih, tako rekoč naprednih in nepristranskih učnih programov, gledati dokumentarce o homoseksualnih odnosih in brati knjige o malem pingvinu, ki ima dve mamici in niti enega očeta. Bo to res otrokom pomagalo, da bodo razumeli, kakšna je njihova spolna usmerjenost, in da bodo kot odrasli spoštovali sočloveka, ne glede na njegove spolne, rasne ali telesne značilnosti? Ali pa bo v njihovih mladih, nedolžnih srcih ustvarilo le zmedo in negotovost? Otrok. Mladiček, če gledamo širše, za katerega pri vseh živalskih vrstah, kot tudi pri človeku, skrbita roditelja. Oče in mati. Otrok, ki ga po naravnih zakonih rodi mati, mama, da bo mehkejše, in katerega mama nosi v svojem telesu nekaj mesecev. Devet pri človeku. In v tistih devetih mesecih otrok že posluša materin glas, zaznava bitje njenega srca, živi z njo, od nje dobiva hrano in toplino. Lahko kdo sploh nadomesti mater? Obstajajo zakon, ideologija, moda, ki lahko pretrgajo to vez? Obstaja kdo, ki si sploh lahko privošči pretrgati to vez?
Družina, po novih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije, je lahko tudi družina brez matere in očeta, družina z dvema materama ali z dvema očetoma, družina z enim samim roditeljem ali enostavno skupina ljudi. In otrok? Otroka lahko istospolna partnerja posvojita ali enostavno kupita od ženske, ki daje svojo maternico in svoje telo v najem za denar. Po navadi zaradi ekonomske stiske. Po rojstvu, po devetih mesecih nosečnosti, ko sta z otrokom eno, sina ali hčer enostavno odda, proda. In vse tiste, ki si upamo reči, da se zdi to kruto, nenaravno, neetično, nečloveško, imajo za nazadnjake, konservativce, ljudomrzneže, celo fašiste. Danes je namreč že praksa, da vse tiste, ki ne razmišljamo kot večina, kot čreda, označujejo za desničarje in fašiste. In nam enostavno tako zaprejo usta. Gobec, da smo odkriti…
Pa vendar. Ko otrok nekoliko doraste, kaj začuti, ko spozna, da v naravi ne obstajajo pingvini z dvema očetoma ali z dvema materama in da ga očeta, ki ga imata za svojega sina in sta njegova družina, nista mogla roditi? Ali se tedaj nekje v globini duše oglasi želja po varnem materinem naročju? Koliko posvojenih otrok se, ko jim krušni starši zaupajo resnico, odloči, da poiščejo pravo mater ali pravega očeta! Vez, ki je nastala še pred rojstvom, je tako močna, da živi v naši podzavesti in jo je nemogoče pretrgati. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

16.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!