Predstavitev zbornika za Borisa Paternuja in Marka Sosiča v Ljubljani

V sredo, 7. maja, je bila v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavitev Zbornika za Borisa Paternuja in Marka Sosiča. Zbornik (uredila ga je Vilma Purič) je izšel pri Založbi Mladika, objavlja pa predavanja s simpozija na 32. Primorskih slovenističnih dnevih, ki so potekali aprila 2023 na Opčinah ter so bili posvečeni življenju in delu akademika Borisa Paternuja in pisatelja Marka Sosiča. V zborniku so s poglobljenimi zapisi oblikovani portreti dveh eminentnih predstavnikov slovenske sodobne literarne vede in književnosti. Boris Paternu (1926–2021) je veljal za enega vodilnih literarnih strokovnjakov na Slovenskem druge polovice 20. stoletja, medtem ko je besedno ustvarjanje Marka Sosiča (1958–2021) izviralo iz tržaškega družbeno-kulturnega okolja, saj je Trst s kraško okolico osrednji dogajalni prostor več njegovih romanov in kratkih zgodb, med katerimi izstopa kratki roman Balerina, Balerina (1997).

Na predstavitvi so sodelovali nekateri avtorji prispevkov v zborniku, dr. Irena Novak Popov, akademik dr. Milček Komelj, dr. Igor Škamperle, urednica zbornika dr. Vilma Purič in predstavnica založbe Nadia Roncelli. Na predstavitvi je bila večina posegov namenjena Paternuju, o pisatelju Marku Sosiču je nanizal nekaj misli Igor Škamperle. Še največ zanimanja sta pri poslušalcih vzbudila akademik Milček Komelj in literarna zgodovinarka Irena Novak Popov, ki sta Paternujevo osebnost predstavila vsak s svojega zornega kota. Prvi je nanizal nekaj spominskih utrinkov na profesorja, Irena Novak Popov pa je razložila predvsem Paternujev znanstveni pristop do literarnega dela. Njegova analiza literarnega teksta namreč kaže tipične značilnosti (francoskega) strukturalističnega, (ruskega) formalističnega in semiotičnega znanstvenega instrumentarija, kar vsekakor pri njem ni novost. Daleč od vsakršnega metodološkega eklekticizma se je Paternu loteval analize posameznih literarnih del s sebi značilno tehniko sintetiziranja po začetnem razgrajevanju (npr. pesniške) strukture, tako da (se) analizirani tekst v končni sintezi zopet oblikuje v organsko celoto. In prav to je posebna tehnika Paternujevega pristopa k literarni snovi, in sicer njegova izredna strokovna jasnost, ki je zato do neke mere dostopna tudi za manj izobraženega bralca: v tem se dr. Paternu bistveno razlikuje od ostalih slovenskih literarnih zgodovinarjev, starejših in novejših.

V Zborniku za Borisa Paternuja in Marka Sosiča je objavljen tudi moj krajši (ne samo) spominski prispevek o tem velikem človeku, literarnem zgodovinarju in univerzitetnem profesorju, Paternuju namreč. Moje prvo srečanje z njim sega v daljna šestdeseta leta (1963–66) prejšnjega stoletja, ko smo kot kot družina že uveljavljenega slovenskega besednega ustvarjalca (pisatelja) imeli možnost počitnikovati v pisateljski vili na Bledu, zdaj Domu muzealcev Slovenije. Naslednje, daljše obdobje, ko sem imel možnost spoznati njegovo obsežno kulturo in literarno razgledanost, pa tudi pedagoške sposobnosti, je bilo na Univerzi v Trstu, kjer je v prvi polovici osemdesetih let predaval o sodobni slovenski poeziji in prozi. Najbrž ga ni študenta, ki bi ga prof. Paternu ne navdušil s svojimi predavanji in seminarji o literaturi, s svojim strokovnim, a vendarle tako razumljivim interpretiranjem posameznih besedil, s katerim je približal besedno umetnost mladim izobražujočim se vseučiliščnikom, ki so po njegovi zaslugi nadaljevali študij na višji stopnji. Še zdaj se živo spominjam predavanj o slovenskem realizmu in moderni slovenski liriki, oboje je znal umestiti v širši evropski kontekst, brez katerega bi bilo težko razložiti prepletenost naše literature s književno ustvarjalnostjo naših sosedov. Najbolj zanimivi so bili Paternujevi seminarji: prebrati smo morali literaturo, ki jo je določil, in nato napisati interpretacijo ali predstavitev dela, o katerem smo nato z njim dolgo diskutirali. Nikoli nam ni vsiljeval svojega mnenja, dosledno pa je spoštoval naše videnje umetniškega dela …

Na predstavitvi zbornika je Irena Novak Popov opozorila tudi na Paternujevo skrb za slovenski jezik. Akademik je večkrat opozoril na problem slovenščine na slovenski šoli (univerzi), ki da vse bolj prepušča življenjski prostor angleščini, kar v dolgoročnem pogledu pomeni “brisanje” oziroma “omejevanje” njene (slovenske) identitete. Paternu načelno ni bil proti sobivanju več jezikov v pedagoški praksi, skrbela ga je prevlada enega samega, to je angleščine. V svojih razpravah je izrazil prepričanje, da bi morala imeti slovenščina veljavo dominantnega jezika, ne da bi pri tem omejevala usvajanja in obvladovanja stroke v angleščini.

Vsi razpravljalci so v svojih posegih poudarili, da ima prof. Boris Paternu nedvomno številne zasluge, ki bodo morda s časom nekoliko zbledele, toda spomin na osebnost in raziskovalno delo v vsakem od nas, njegovih študentih in študentkah, in nemara vseh tistih, ki so in še bodo brali njegove tekste, bo ostal trajen ….