Predstavitev nove knjige Jerneja Ščeka, za katero stoji “delo kulturne diplomacije”

Corrado Augias, Luciano Canfora, Antonio Scurati, Ilaria Tuti, Zerocalcare, Laura Fontana, Antonia Klugmann – to so samo nekatera od številnih pomembnih imen v novi knjigi Jerneja Ščeka, ki nosi naslov Kavarna odprta. Po prvi uspešnici Kavarna Italija je pri Založništvu tržaškega tiska izšlo še drugo zanimivo Ščekovo delo, ki vsebuje 34 pogovorov z italijansko govorečimi sogovorniki, strokovnjaki s področja filozofije, literature, zgodovine, psihologije in družbe. Ne knjigo, temveč kulturno dejanje, kot ga označujejo, so predstavili v četrtek, 5. decembra 2024, v Bambičevi galeriji na Opčinah. Na večeru, ki so ga priredili Sklad Mitja Čuk, Založništvo tržaškega tiska in knjigarna Librarna, sta uvodoma pozdravili predsednica sklada Stanka Sosič Čuk in urednica ZTT Martina Kafol. Z avtorjem se je pred množično publiko pogovarjala Martina Budin.

“Knjiga odpira dialog, razmišljanje, spodbuja dialog samega s sabo ali pa z drugim sogovornikom. Intervjuvanci izhajajo iz različnih svetov, v vseh teh svetovih pa vidimo in čutimo avtorja, Jerneja Ščeka,” je najprej pojasnila Martina Budin. V novi izdaji je objavljenih 34 poglobljenih pogovorov z uglednimi imeni italijanske intelektualne sredine, ki so jih sicer bralci že prebrali v osnovni različici v Sobotni prilogi časopisa Delo. “Knjiga je posledica, rezultat tvojega dela. To so semenčeca, ki jih kulturniki sejemo okrog sebe, kaj pa bo potem vzklilo, je odvisno od okolja. Naša naloga pa je sejati,” je uvodoma povedal avtor, filozof, publicist, prevajalec, esejist in profesor Jernej Šček. Knjiga predstavlja žanrski eksperiment oz. poskus dialoškega eseja, je najprej pojasnil. Imena sogovornikov so imena, ki jih po zaslugi svojega poklica ves čas vlači med prsti. “Pot do takih ljudi ni kratka, res je treba potiti kri, da se predstaviš kot relevanten sogovornik.” Razkril je, da je sicer v prvem delu imel nekoliko težav z ženskami sogovornicami, ker “ženska zna upravljati s svojim časom in ima morda manj napuha kot moški oz. se zna na neki način dobro zaščititi pred javnostjo.” Na srečo so mnogi od teh intervjuvancev še med nami, nekaterih tudi ni več, ravno tako nekaterih, do katerih bi si Šček še želel priti. “Za tem je eno delo kulturne diplomacije. To terja čas, ki ga odvzameš drugim in drugemu. To je poskus neke dialoške esejistike. To je poskus nekega orodja kulturne diplomacije med sosedskima narodoma.”

Med večerom je beseda tekla tudi o fašizmu, komemoracijah oz. o dejstvu, da ostaja Mussolini častni goriški občan. “Antifašistično izročilo je danes v naši slovenski skupnosti v Italiji za mnoge zadnji oprimek levosredinskosti. Mnogi ostanejo na levi sredini samo zaradi tega izročila. Ta dolžnost do svojih prednikov je ena redkih reči, ki nas veže na neko iskreno levico, ki nima verskega predznaka.” V zvezi s tem se Antonio Scuratti trudi literarno defašizirati Italijo oz. naredi to, kar zgodovini ni uspelo, meni Jernej Šček. Problem je prodreti med ljudi in torej morda ravno pri tem vloga literature ostaja še vedno ista. Ob zaključku večera sta Jernej in Martina spregovorila še o Anni Rossi Illy, ženi pokojnega podjetnika Ernesta Illyja in sogovornici avtorja v novi knjigi. “Anna dokazuje, da je podjetništvo spet kulturni rezultat. Evropa v eni družini.” Z možem sta naredila Illy to, kar danes je, za vsem tem so velike zgodbe. “Žal ta zgodba dokazuje tudi oddaljenost dveh komponent, Trsta ter tržaškega zaledja in širšega prostora, da živimo drug ob drugem, a v določenih krogih smo si bili zelo daleč,” je sklenil Jernej Šček.