Predstavitev knjige Igorja Omerze o znani “četverici”
Pri založbi Karantanija je letos izšla knjiga nekdanjega aktivnega politika in podjetnika, člana ožjega vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se v zadnjih letih veliko ukvarja z arhivi povojnega režima v Jugoslaviji in se uveljavlja kot prodoren raziskovalec naše polpreteklosti. Potem ko je Igor Omerza (na sliki) leta 2010 izdal knjigo Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584, leto kasneje Od Belce do Velikovca ali kako sem vzljubil bombo, leta 2012 pa 88 stopnic do pekla ali Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, je letos izšla njegova knjiga o “četverici”, in sicer JBTZ, Čas poprej in dnevi pozneje. V Peterlinovi dvorani so jo predstavili na zadnjem srečanju Društva slovenskih izobražencev, avtorju pa je postavljal vprašanja Ivo Jevnikar.
V knjigi, ki se deli na prvi in drugi del z uvodom in koncem, dobimo tudi prilogo, to je zgoščenko s faksimili vseh podpisov individualnih in kolektivnih članov Velikega odbora, skupno jih je 110.957, na kateri so prisotni tudi “naši” ljudje, saj je takrat podpise, s katerimi so Slovenci doma in v zamejstvu izražali podporo obtožencem in se včlanjevali v Odbor, v naši deželi zbrala Mladinska sekcija Slovenske skupnosti, medtem ko so člani uredništva Primorskega dnevnika poslali solidarnostno pismo s podpisi.
Kot je znano, se za naslovom JBTZ skriva “četverica”, in sicer Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič in Franci Zavrl, katere so sodili na procesu. V knjigi spoznamo točne dogodke in vzroke, zaradi katerih je prišlo do procesa. Avtor knjige je v arhivih zbral podrobno dokumentacijo, sporen dokument oziroma povelje, ki je bilo poslano iz Beograda vsem armadam JLA v Ljubljano, in k vsemu dodal še svoje spomine od takratnega sodelovanja ter navdušenje nad demokratizacijo. V prvem delu knjige, ki opisuje dogodke od 21. decembra 1987, ko je nastal sporen dokument, do dogodkov pred aretacijo Janeza Janše in Ivana Borštnerja ter do 30. maja 1988, ko so se na Metelkovi dobili Udbovci in kosovci, ki so pripravljali aretacijo. Drugi del pa bralca seznani z ustanovitvijo Odbora za varstvo človekovih pravic, kateremu so se v zelo kratkem času pridružili številni člani, od vidnih imen pesnikov in pisateljev do kolektivnih članov.
Zanimive so podrobnosti, na primer tajna imena, ki jih je Udba uporabljala za posebno tajne dosjeje, tako se za imenom “Carla” skriva Draga. V knjigi so objavljeni vsi dokumenti, od tajnih listin pa do zapisnikov sej, solidarnostnih, odprtih pisem in obvestil javnosti ter seveda veliko fotografij.
Ob koncu Omerza začrta v splošnih obrisih, kaj se je zgodilo po 6. juniju 1988, spregovori o neuspelem priprtju Francija Zavrla, o načrtovanih, a neizvedenih aretacijah, o nadaljnjem delu Velikega odbora, o operativno-tehničnem jedru le-tega, v katerem so bili štirje člani kolegija, Bojan Fink, Igor Bavčar, Bojan Korsika in avtor sam, ter o sojenju, ki je trajalo devet dni in na katerem so bili obtoženci zaradi izdaje vojaške tajnosti obsojeni na zaporne kazni.
V pogovoru z avtorjem ob koncu večera je Omerza dejal, da je takratni vodja tajne politične policije Udbe Eržen naročil uničevanje arhivov. Takrat so jih uničili kar 80 odstotkov. Avtor knjige pravi, da je najbolj paradoksalno to, “da so bili ljudje zraven, pa niso vedeli, kaj se dogaja”. Sergij Pahor se je nato zahvalil zvestim poslušalcem za uspešno sezono in povabil vse na Drago, ki bo v parku Finžgarjevega doma na Opčinah od 30. avgusta do 1. septembra.
Šin
